Ližnjan, 8. in 9.3.

Nekako je naneslo, da sem v petek zvečer ostal brez običajnih sopotnikov, kar se je naslednje jutro izkazalo kot še zdaleč ne tako napak. Jutranji zagon je namreč nedeljske svetle odtenke čez noč spremenil v temnejše. Po oprtanju na predvečer pripravljenih obveznih potrebščin sem dodatno pod pazduho stisnil še kitaro in se odpravil na pot sončnemu vikendu naproti. Do popolnosti mi je manjkala le še zlatorumena pijača starih bogov. Prvi poskus nje pridobitve na Ravbarkomandi se je zaradi prezgodnje ure izkazal kot neuspešen.

Brez kančka hrvaške gotovine v žepu me je počasi že začelo skrbeti, ko je mojo pozornost pritegnil vabeči prometni znak za bližnje obcestno počivališče. Moje blond možgane je v trenutku prestrelila misel: Hej, pa saj tu najbrž lahko dobim tistole v zameno za bremenitveni zapis na čipu moje kreditne kartice! Tako sem iz Bačve Južne odkorakal s šestimi pločevinkami Veltinsa v, za tako uro, nenavadnem razpoloženju, ki je že mejilo na neke vrste mini evforijo.

Brez najmanjšega dvoma lahko mirne vesti zatrdim naslednje; vsako slano drgnjenje se dokončno osmisli šele, ko po grlu steče težko prislužen hladen pir.

Večerna idila v zalivu Kuje.