Savudrija, 31.3.

Začetek današnje surfarije je bil na las podoben dnevu poprej; na vodi je edinole Jaka, ki ga veselo svinga gor in dol, sam pa po nekaj težkih možganskih preračunih samozavestno vstopim z mojim največjim jadrom, ki se je takoj, ko sem se malo oddaljil od obale izkazalo za neprimerno. Neprimerno v smislu, da bi ga bilo bolje pustiti skupaj z desko in mano vred na obali, saj se je veter v trenutku odločil odpovedati kakršnokoli sodelovanje.

Včeraj mi je za spremembo vsaj uspelo izvesti obrat, danes pa sem čofnil in nato v fazi vodnega štarta v nedogled, vsaj zame, gledano z vidika nebogljenega, na vodni površini lebdečega objekta, poželjivo pogledoval proti oddaljeni obali. Situacija se je obrnila v trenutku, ko me je oplazil prvi sunek vetra. Tokrat sem lahko ne le odglisiral do obale in naredil še nekaj dodatnih krogov, temveč ga kaj kmalu zamenjal za manjšega in nato z lahkoto oddrgnil še zadnji del letošnje velikonočne telovadbe.