San Polo, 16.12.

Jugozahodnik ni prav pogost veter. Z jugom, svojim bratrancem iz nevemkaterega kolena, imata skupno neprijetno lastnost; nepredvidljivost. Ta  je pri njem še veliko bolj izrazita. Kljub temu je izgledalo, da se napoved ne bo pretirano spreminjala. S prstom sem odšel na potep po guglovem zemljevidu v upanju, da bom odkril neko meni še nepoznano lokacijo kjer se bodo vsaj v teoriji v najboljšem možnem razmerju združili veter in valovi. Upanje sem vložil v enega izmed zalivov severno od Barbarige. Med načrtovanjem surfarije sem to lokacijo omenil tudi Kunčiju. Iz satelita gledano sicer vse izgleda bolj kot ne neobljudeno in malodane pravljično, ko pa se potem tudi pripeljemo v neposredno bližino izbranega območja nas lahko nič hudega sluteče kar naenkrat preseneti ob cesti stoječa stavba, ki svojo nepomembno pomembnost še dodatno izkazuje s pritiklinami v obliki cestnih zapornic. Prednost tega letnega časa je, da zadnje po poletni turistični sezoni praviloma in brez izjeme počivajo v pokončnem položaju. Ob tem sem pomislil ali sploh obstaja kak košček zahodne istrske obale, ki je dostopen z avtomobilom in na njem ni ne naselja niti nima druge namembnosti kot npr. avtokamp. Najbrž ne. No, takoj, ko sva se pripeljala do obale so se nama na široko razprle oči. Jej! Valovi!

V živo sem si predstavljal izvedbo bottom turna na kritičnem mestu neposredno pred skalami.

Po prvem ogledu sva z avtom naredila še en krog a se kmalu vrnila nazaj. Najprej sva polna vznesenosti nameravala iti v vodo kar na rtu kjer so se lomili valovi nakar sva po krajšem premisleku to raje storila malo globje v zalivu. Zaradi zavetrja sva morala do vetra odplavati približno 40m. Prva glisaža je nakazovala lepo seanso. Na poti ven so mi nasproti prihajale vedno večje gmote vode. Pred otočkom so bili vrhovi tudi okoli dveh metrov in pol višje od dolin. Že takoj pri prvi vožnji nazaj se je žal izkazalo, da je veter zelo nihajoče sorte. Z mojim 4’2 sem to občutil veliko bolj kot Kunči z njegovim 5’0. Ves čas sem se boril z višino in nikakor mi ni uspelo zadovoljivo ujeti vala, ki se je lomil na rtu. Po eni uri je že tako luknjast veter še popustil zato sem se delno razočaran nemudoma odpravil ven.

Kunčija je med plutjem proti domu osrečil reful. V ozadju valovi sproščajo nakopičeno energijo.

Ajped, nepogrešljiv gizmo tudi za raziskovanja željne jadralce na deski?

Potem, ko sva se oba spravila v najine suhe cunje, se je pripeljal Grega. Skupaj smo se nato odpeljali pogledati še kako izgleda v Barbarigi. Tamkajšnji pogoji se nam niso zdeli nič posebno boljši. Morda je le veter deloval močneje. Smo pa v sosednjem zalivu naleteli na čisto prave surferje, ki so v zavetrju polotoka lovili povsem gladke valove. Sam občudujem valove in vse kar je povezano z njimi. Zadnje leto sem dokaj redno spremljal prenose tekem najboljših svetovnih surferjev a videti fante, ki to počnejo pred tvojimi očmi, čeprav to seveda niti pod razno ni primerljivo, je vseeno nekaj povsem drugega. Še posebno, če se to zgodi na našem* modrem Jadranu (*pridevek v spomin na stare dobre z materializmom in grabežljivostjo ne tako zaznamovane čase, ko je bivša Jugoslavija še obstajala in smo se vse narodnosti v njej v glavnem imele rade med seboj in je bilo vse od vsakogar). Dobro so se imeli tudi naslednji dan. Poglejte in preberite si več na povezavi do kolegov surferjev iz LegitFilms.

Večerni vtis iz Barbarige.