Skip to content

Savudrija, 4.3.

05/03/2017

Čakanje, kofetkanje po turško z dodatkom (hvala fantje), čvekanje, balinčkanje, rosenje in na koncu dobro uro pred večerom še surfanje.

20170304_savudrija_1

20170304_savudrija_2

Advertisements

Savudrija, 28.2.

01/03/2017

20170228_savudrija_1

20170228_savudrija_2

20170228_savudrija_3

20170228_savudrija_4

Savudrija, 25.2.

26/02/2017

Jakost sprva mejnega vetra se je začela dvigovati okoli enih. Burja je sicer malo cukala a se kljub temu vztrajno krepila tako, da sem vozil 5,7 vedno bolj na polno dokler nisem po dveh urah izmučen zaključil. V drugem delu in potem kasneje, ko sem že prenehal, bi lahko brez težav imel tudi 4,8. Bilo je tudi dovolj toplo in rokavice tako niso bile potrebne.

20170225_savudrija_02

20170225_savudrija_01

Savudrija, 24.1.

25/01/2017

Pričakoval sem močnejši veter zato sem se malo začudil ‘oljnatim’ zaplatam v Portoroškem zalivu, ko sem se ob enajstih peljal mimo. V Savudriji je ob prihodu pihalo okoli deset vozlov. Veter se je potem dvignil po poldrugi uri popoldan in mi postregel z ravno pravšnjo jakostjo za uživantsko uro in pol s 4,8 po presenetljivo lepem valu. Proti koncu seanse je obrnilo tako močno vzhodno, da sva morala s kolegom katerjem, s katerim sva si sama delila spot, za prihod na obalo izvesti kar nekaj žabjih migljajev z nogami.

2017_01_24_savudrija

Prasonisi 2016, 2. del

29/11/2016

Po preživetem večeru s starim dobrim irskim prijateljem sem si kot prvo stvar po izkrcanju privoščil gyros pito pri Stekiju – okrepčevalnici v mestu pri avtobusni postaji, ki ne slovi ravno kot najbolj higiensko neoporečna vendar njena pita kljub temu vseeno enostavno sede. Pred tem sem po dveh kroženjih po okoliških ulicah v iskanju prostega parkirnega prostora lepo po balkansko pustil avto ob cesti, pogled daleč od okrepčevalnice in potem s kotičkom očesa opazoval, če bi se slučajno pojavil kdo izmed lastnikov po sili razmer zaparkiranih vozil.

2016_praso_blog_01_bor_raketa

2016_praso_blog_13_mp

Khm, le zakaj se tega manevra, kot že tolikokrat poprej, nisem poslužil tudi lansko leto, ko sem kot zaveden udeleženec prometa parkiral na parkirnem mestu in potem ob povratku z vetrobranskega stekla presenečen pobral roza listek na katerem je bila poleg registrske številke in znamke mojega avta edina meni razumljiva stvar dvomestna arabska številka za katero so stale štiri črke, ki so lahko pomenile edino le oznako naše skupne evropske valute.

2016_praso_blog_09_pjombo

2016_praso_blog_12_diana

Ob prihodu na Prasonisi je bila potem prva stvar, ki sem jo izvedel ta, da so podobne listke z vetrobranskih stekel svojih avtodomov pobirali tudi vsega hudega navajeni dopustniki našega malega poletnega raja. Le da je bila številka na njihovem kosu uradnega papirja za spremembo trimestna. Da, prav ste prebrali. Naposled se je zgodilo. Čisto zares se je pričelo podeljevanje kazni za divje kampiranje. Koliko? Tristo. Evrov. V primeru vestnosti in poravnave v desetih dneh potem le pol toliko.

2016_praso_blog_11_milos

2016_praso_blog_02_danijel_raketa

2016_praso_blog_04_jorga_bottom

Nato se je sredi mojega dopustovanja kar iz ničesar ponovno zgodila francoska revolucija. Le da za spremembo tokrat na grških tleh. Ob naslednjem krogu podeljevanja barvnih papirčkov je namreč francoska enklava po načelu ‘Naj se ve kdo je tu gospod!’ pokazala zobe in na pomoč poklicala svojo ambasado. Kaj so jim natvezili ne vem, vem pa, da nas je posledično prišla obiskat delegacija s samim rodoškim županom na čelu in da je bil potem do mojega odhoda pred njimi mir. Kolikor sem zasledil se je štorija z limanjem listkov, po tej recimo da krajši prekinitvi, ponovno nadaljevala sredi avgusta.

2016_praso_blog_10_sanja

2016_praso_blog_06_no_kite_rescue

Druga sprememba, ki me je veliko bolj prizadela, je bilo občutno zmanjšanje terase pri Kalimerotu. Kot osebi, ki tam preživi veliko nadvse koristno porabljenega dopustniškega časa, bodisi ob pivu čez dan oz. retsini zvečer, sem se občasno počutil nekam čudno utesnjen.

2016_praso_blog_03_jana_bottom

2016_praso_blog_05_luka_top

To bi nekako bilo to. Drugače je pa pihalo kar v redu. V bistvu zelo dobro. Večinoma sem vozil 4’8 in 85 litrov, kar je v primerjavi s prejšnjimi dvemi leti občutno bolje. Trave je bilo sicer sčasoma vedno več kakor tudi ostale plastične nesnage. Edino folka je bilo morebiti malo manj. Morebiti. A ja, pa pir je dražji. Za celih trideset odstotkov. Tsampiko je za to lepo po domače okrivil državo. Verjetno je imel prav. Smo pa na rovaš tega namesto na Mythos tu in tam navalili na Alfo, ki je bila prejšnja leta malce dražja in s tem prostovoljno podpirali lokalno gospodarstvo.

2016_praso_blog_07_easy_living

Za konec še ne tako drobni tisk; če si na poti na morje primoran čez noč prenočiti v mehanični delavnici se ti obeta v redu sezona. Ko pa se ti to zgodi dvakrat, potem se boš po vsej verjetnosti domov vračal smejoč.

2016_praso_blog_08_the_place1

Savudrija, 6.11.

06/11/2016

Na začetku so se razmere tako hitro spreminjale, da sem še preden sem sploh stopil v vodo kar 4 krat sestavljal jadra; najprej 4,2, nato 3,6, potem 4,8 in zopet nazaj na 4,2. Z njim sva na koncu tudi preživela dveurno mučenje po obupno razbiti morski gladini.

2016_11_06_savudrija_1

2016_11_06_savudrija_2

Človek ima povsem drugačno predstavo kako naj bi izgledal na vodi. Nakar enkrat naključno uleti v kader kakšnemu fotografu, da si potem lahko to svojo idealistično predstavo ob kozarcu priljubljene tekočine v temačnem kotu domačega pajzla brez zadržkov izbije iz glave: Ne, dragi moj Borut, ovinkov ne zalagaš tako hudo položno kot ti to morebiti namiguje center za ravnotežje v srednjem ušesu. Okej?

2016_11_06_savudrija_3a
Foto zgoraj: Matjaž Mihelčič, Vir: Vetercek.com

Od Poreča navzgor, 5.11.

05/11/2016

Zelo močno vendar kljub temu obvladljivo in tu in tam s kakšnim gričem za posankat se dol.

2016_11_05_roker

P.S. – Oliver je na Veterčku izjavil eno tako prisrčno za katero bi bila prava škoda, če bi se izgubila nekje v analih medmrežja, zato jo brez sramu povzemam tudi tu. Citiram: ‘Jugo od 25-40 kt i veeeliki dugački val kakvog se sječam iz djetinjstva.‘ 🙂

Ližnjan, 3.11.

04/11/2016

Veter je ves čas nihal, dodatno refuliral in spreminjal smer kar sem še toliko bolj občutil s 3,6 jadrom. Potihem sem upal, da se bodo oblaki razkadili in se bo naposled pokazalo sonce ter ustalilo razmere pa se je to zgodilo šele popoldan, ko sem s športnim dnem že zaključil.

2016_11_03_liznjan_1a

2016_11_03_liznjan_2a

Ližnjan, 27.10.

28/10/2016

2016_10_27_liznjan_2

2016_10_27_liznjan_1

Prasonisi 2016, 1. del

29/09/2016

Po lanskoletni neplovbi ladij iz Trsta v poletnem počitniškem času se mi je letos prav milo storilo, ko sem ugotovil, da se letos ta situacija izgleda ne bo ponovila in tako sem dokaj kmalu začel z iskanjem trajektnih povezav do mojega priljubljenega počitniskega kraja na skrajno vzhodnem delu Grčije. Kaj kmalu sem ugotovil, da možnost vikend odhoda in povratka odpade zato mi pa po drugi strani ne bo potrebno preživeti dodatnega dneva na celini. Saj ne, da bi mi to bilo odveč vendar sem letos s sabo peljal še dodaten balast v obliki komaj polnoletnega osebka z vso pripadajočo kramo potrebno za preživetje na vodi ter v divjini in zato je bila obetajoča se možnost direktne povezave kar dobrodošla. V petih urah po izkrcavanju v Patri nama bo že nekako uspelo pripeljati se do Pireja. Saj je vendar samo 220km.

Ja, ja, pa kaj še.

Začelo se je že v Trstu z dve in pol urno zamudo, ki se v Anconi ni zmanšala niti za malo. Približno enkrat takrat se me je počasi začela lotevati panika. Kot oseba na poti, ki se v življenu ni nikoli zanašala na raznorazne novodobne potovalne pripomočke sem na pomoč priklical domače kopenske sile v obliki ponovno mobiliziranega vojaka Kunčija, kateremu sem zadal nalogo izračuna časovno lokacijskega premika njegove navidezne bojne enote iz Igoumenitse do Pireja. Po pristanku je bila ta enota že v polni bojni pripravljenosti na izkrcavanje, a se zaradi umetno postavljenih nepremakljivih ovir ni uspelo zgoditi. Bila sva zaparkirana in nikomur ni bilo preveč mar za prestavitev ovirajočih avtomobilov. Spoznal sem, da je od tistega trenutka dalje pač vse v rokah vsemogočnega bitja, ki naju, kot izgleda, že ves čas spremlja od nekje tam zgoraj. Le ta se je potem očitno sam pri sebi nasmehnil, na rahlo zategnil svoje niti in zamuda se je pri izplutju skrajšala za pol ure.

Juhej! Tri ure bi pa že moralo zadostovati za pot do Pireja!

prasonisi_2016_01

Seveda da.

Če le ne bi še vedno gradili ceste do Korinta, kjer ti je usojena vožnja za tovornjaki, ki vozijo med 60 in 80 na uro in kjer praktično ni odsekov za prehitevanja. Komaj opazna luč na koncu tunela je že skoraj povsem zbledela, ko končno uspeva doseči avtocesto. Rečem si; Zdaj ali nikoli, pohodim stopalko za plin in tako potem zvrha naložena s staro dobro Montano na strehi, desko na njej ter ostalimi poleg drviva z najino cestno križarko s svetlobno hitrostjo z nasprotujočim nama vetrom proti Pireju. Pozor! Sledi stavek za polnoletne in slovnično nezavedne, ki bo še najbolje opisal moje počutje; Pizdaaa, pa sej nama bo čist use z avta odfukal! No, tako, bili ste opozorjeni. Moj kopilot pa ves ta čas hladen kot primorski špricer. Sam sem celo povsem pozabil katero muziko sem nama na polno nabil, da bi me vsaj še nekaj dodatnega držalo gor. Na srečo v Pireju ni bilo omembe vrednega prometa in tako sva v pristanišče uspela priti petnajst minut pred izplutjem.

15 minut, kar je enako četrt ure, kar je še malo pred tem izgledalo kot večnost. Po parkiranju v pritličju trajekta med tovornjaki in prikolicami mi je roka sama segla v varni kotiček mojega avta iz katerega sem potegnil steklenico irskega viskija in se ji potem na palubi popolnoma prepustil. Menim, da sem si jo po preživetju takšnega dvodnevnega stresa resnično zaslužil.

Ugh, kako je sedla!

prasonisi_2016_02
Foto: Sanja