Svingervudrija, 16.4.

Nekaj malega vetra se je obetalo že v soboto. Napovedani spomladanski mejni jugo zna velikokrat dobiti dodatno vzpodbudo s strani termike, kar pa se tokrat v Savudriji ni udejanilo. Po podatkih piranske boje in Vetrčkovega Svetega Ivana bi sicer človek sklepal, da je vetra dovolj za večja jadra, vendar ga na sredini med njima kar ni hotelo biti.

Pred tem sem na upanja polni poti proti meji čez Srgaše dohitel Jaguarja italijanske registracije nenavadne oblike – črnega karavana z ogromnni okni. Najprej sem seveda pomislil na to, da izgleda zanimivo in da bi znal biti primeren za surfaško vozilo, nakar sem skozi zadnje okno zagledal rože. Rože, ki so bile spletene v venec in bile pritrjene na nekaj lesenega. Temu srečanju sicer nikakor ne bi pripisal kakršnekoli pomembnosti, če ne bi morebiti pritajeno nakazalo na to, kar se je pripetilo naslednji dan.

V nedeljo sem doživel manjše presenečenje že ob prihodu na parkirišče, saj je bilo za razliko od vseh letošnjih vetrovnih dni na njem parkiranih že kar nekaj uporabnikov vetra med katerimi pa sem bil sam šele drugi jadralec na deski. Naša maloštevilnost se je potem pokazala tudi na vodi, kjer sem v veliki meri gledal le krila. Največji šok sem potem doživel ob koncu seanse, ko sem se otovorjen z jadri vrnil s plaže. Parkirišče je bilo popolnoma zabito, vse naokoli so poleg v zrak štrlečih križev ležala še krila črnih barv.

In nenadoma me je prešinilo, da je to, kar vidim, v bistvu pokopališče in da sem se znašel na neke vrste pogrebu, pogrebu jadranja na deski. Pogrebu, na katerem želijo pokopati tudi mene, čeravno še vedno vztrajno in uporno brcam. In v naslednjem trenutku me je prešinilo tudi to, da se to ne bo zgodilo. Vsaj dokler se bom na okopih jadranja na deski lahko boril tudi sam.

Advertisement