Savudrija, 24.5.

Ves neučakan sem začel (pre)zgodaj. Po polurnem pluženju na plavajoči ploščadi sem prišel do spoznanja, da nenamazan na vodi ne bom zdržal prav dolgo in se raje vrnil na obalo. Tam sem neoprenske čeveljčke zamenjal za japonke in v bližnji trgovini, pred polico s sončno kremo, ves zmeden katero vzeti, pustil slano lužico. Po tako stresnem dejanju sem se olajšan sprehodil še mimo hladilnika in brez pretiranega razmišljanja pograbil še eno malo pločevinko Žuje. Tam za seboj nisem pustil sledi.

Po mazalnem tretmaju sem se optimistično podal nazaj na vodo. Mojo osamo je okoli poldneva brutalno prekinila Neža, ki je svojimi krili začela orati po morski gladini. Začel sem se že spraševati ali človek na tem svetu prav zares nikjer ne more biti sam, ko je le potegnilo dovolj in sem končno začel glisirati.

Foto zgoraj: Uroš

Sčasoma se je okrepilo do te mere, da sva se s krilašico odpravila na suho. Ona je zaključila, sam sem pa pograbil mojo DaCurvo88 in se z njo zapodil po morju, kar sem potem počel vse do pojenjanja mojih moči.