Skip to content

Po poteh obujanja spominov, 28.6.

29/06/2020

Ko sem po končani surfariji na Preluškem parkirišču naletel na Marka Ribnikarja, mi je ta, takoj po pozdravu, navrgel: Koliko časa pa tebe ni bilo tukaj? Kakšnih sedemnajst let? Ja, najbrž bo res nekaj takega, sem mu z nasmeškom odvrnil. Nekako nisem imel potrebe po jutranjem drgnjenju po vodni gladini kjer je možnost zajahati val, z vidika priljubljene naravoslovne vede, ki sliši na ime matematika, enaka nič. Saj ne, da bi se šel kakšnega nebodigatreba valovarskega snoba, dričanje po ravni vodi ima prav poseben čar in je prav fletno, ampak v glavnem mi je uspelo potešiti potrebo po lovljenju vetra na surfarijah, ki se niso začenjale ob jutranjih zvokih petelinjih budnic in veselih ponočnjakov, ki so si za zaključek vandranja zaželeli kopanje ob zori. Po spletu okoliščin pa je tokrat naneslo, da sva se s Cath v soboto odločila preizkusiti kako izgleda spanje na debeli peni. Peni nameščeni v zadnji dve tretjini najinega novega surfmobila. Ker pa tako početje v neki zakotni ulici v Ljubljani seveda ne bi imelo smisla, sva se temu v izogib veliko raje odpeljala nekam, kjer bom morebiti lahko celo surfal.


Ko se vodna gladina še skriva pred sončnimi žarki, le ti že božajo barke v Voloskem.

Po jutranjem pregledu sveže napovedi sva se potem odločila podaljšati najin izlet vse do Ravnija. Tam se je potem popoldan razvil prijeten maestral za jadra od sedem kvadratov navzgor, meni pa je vmes celo uspelo ujeti dobre pol ure dovolj močnega vetra za 5,6.

No comments yet

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s