Skip to content

Prasonisi 2016, 2. del

29/11/2016

Po preživetem večeru s starim dobrim irskim prijateljem sem si kot prvo stvar po izkrcanju privoščil gyros pito pri Stekiju – okrepčevalnici v mestu pri avtobusni postaji, ki ne slovi ravno kot najbolj higiensko neoporečna vendar njena pita kljub temu vseeno enostavno sede. Pred tem sem po dveh kroženjih po okoliških ulicah v iskanju prostega parkirnega prostora lepo po balkansko pustil avto ob cesti, pogled daleč od okrepčevalnice in potem s kotičkom očesa opazoval, če bi se slučajno pojavil kdo izmed lastnikov po sili razmer zaparkiranih vozil.

2016_praso_blog_01_bor_raketa

2016_praso_blog_13_mp

Khm, le zakaj se tega manevra, kot že tolikokrat poprej, nisem poslužil tudi lansko leto, ko sem kot zaveden udeleženec prometa parkiral na parkirnem mestu in potem ob povratku z vetrobranskega stekla presenečen pobral roza listek na katerem je bila poleg registrske številke in znamke mojega avta edina meni razumljiva stvar dvomestna arabska številka za katero so stale štiri črke, ki so lahko pomenile edino le oznako naše skupne evropske valute.

2016_praso_blog_09_pjombo

2016_praso_blog_12_diana

Ob prihodu na Prasonisi je bila potem prva stvar, ki sem jo izvedel ta, da so podobne listke z vetrobranskih stekel svojih avtodomov pobirali tudi vsega hudega navajeni dopustniki našega malega poletnega raja. Le da je bila številka na njihovem kosu uradnega papirja za spremembo trimestna. Da, prav ste prebrali. Naposled se je zgodilo. Čisto zares se je pričelo podeljevanje kazni za divje kampiranje. Koliko? Tristo. Evrov. V primeru vestnosti in poravnave v desetih dneh potem le pol toliko.

2016_praso_blog_11_milos

2016_praso_blog_02_danijel_raketa

2016_praso_blog_04_jorga_bottom

Nato se je sredi mojega dopustovanja kar iz ničesar ponovno zgodila francoska revolucija. Le da za spremembo tokrat na grških tleh. Ob naslednjem krogu podeljevanja barvnih papirčkov je namreč francoska enklava po načelu ‘Naj se ve kdo je tu gospod!’ pokazala zobe in na pomoč poklicala svojo ambasado. Kaj so jim natvezili ne vem, vem pa, da nas je posledično prišla obiskat delegacija s samim rodoškim županom na čelu in da je bil potem do mojega odhoda pred njimi mir. Kolikor sem zasledil se je štorija z limanjem listkov, po tej recimo da krajši prekinitvi, ponovno nadaljevala sredi avgusta.

2016_praso_blog_10_sanja

2016_praso_blog_06_no_kite_rescue

Druga sprememba, ki me je veliko bolj prizadela, je bilo občutno zmanjšanje terase pri Kalimerotu. Kot osebi, ki tam preživi veliko nadvse koristno porabljenega dopustniškega časa, bodisi ob pivu čez dan oz. retsini zvečer, sem se občasno počutil nekam čudno utesnjen.

2016_praso_blog_03_jana_bottom

2016_praso_blog_05_luka_top

To bi nekako bilo to. Drugače je pa pihalo kar v redu. V bistvu zelo dobro. Večinoma sem vozil 4’8 in 85 litrov, kar je v primerjavi s prejšnjimi dvemi leti občutno bolje. Trave je bilo sicer sčasoma vedno več kakor tudi ostale plastične nesnage. Edino folka je bilo morebiti malo manj. Morebiti. A ja, pa pir je dražji. Za celih trideset odstotkov. Tsampiko je za to lepo po domače okrivil državo. Verjetno je imel prav. Smo pa na rovaš tega namesto na Mythos tu in tam navalili na Alfo, ki je bila prejšnja leta malce dražja in s tem prostovoljno podpirali lokalno gospodarstvo.

2016_praso_blog_07_easy_living

Za konec še ne tako drobni tisk; če si na poti na morje primoran čez noč prenočiti v mehanični delavnici se ti obeta v redu sezona. Ko pa se ti to zgodi dvakrat, potem se boš po vsej verjetnosti domov vračal smejoč.

2016_praso_blog_08_the_place1

No comments yet

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s