Skip to content

Prasonisi 2016, 1. del

29/09/2016

Po lanskoletni neplovbi ladij iz Trsta v poletnem počitniškem času se mi je letos prav milo storilo, ko sem ugotovil, da se letos ta situacija izgleda ne bo ponovila in tako sem dokaj kmalu začel z iskanjem trajektnih povezav do mojega priljubljenega počitniskega kraja na skrajno vzhodnem delu Grčije. Kaj kmalu sem ugotovil, da možnost vikend odhoda in povratka odpade zato mi pa po drugi strani ne bo potrebno preživeti dodatnega dneva na celini. Saj ne, da bi mi to bilo odveč vendar sem letos s sabo peljal še dodaten balast v obliki komaj polnoletnega osebka z vso pripadajočo kramo potrebno za preživetje na vodi ter v divjini in zato je bila obetajoča se možnost direktne povezave kar dobrodošla. V petih urah po izkrcavanju v Patri nama bo že nekako uspelo pripeljati se do Pireja. Saj je vendar samo 220km.

Ja, ja, pa kaj še.

Začelo se je že v Trstu z dve in pol urno zamudo, ki se v Anconi ni zmanšala niti za malo. Približno enkrat takrat se me je počasi začela lotevati panika. Kot oseba na poti, ki se v življenu ni nikoli zanašala na raznorazne novodobne potovalne pripomočke sem na pomoč priklical domače kopenske sile v obliki ponovno mobiliziranega vojaka Kunčija, kateremu sem zadal nalogo izračuna časovno lokacijskega premika njegove navidezne bojne enote iz Igoumenitse do Pireja. Po pristanku je bila ta enota že v polni bojni pripravljenosti na izkrcavanje, a se zaradi umetno postavljenih nepremakljivih ovir ni uspelo zgoditi. Bila sva zaparkirana in nikomur ni bilo preveč mar za prestavitev ovirajočih avtomobilov. Spoznal sem, da je od tistega trenutka dalje pač vse v rokah vsemogočnega bitja, ki naju, kot izgleda, že ves čas spremlja od nekje tam zgoraj. Le ta se je potem očitno sam pri sebi nasmehnil, na rahlo zategnil svoje niti in zamuda se je pri izplutju skrajšala za pol ure.

Juhej! Tri ure bi pa že moralo zadostovati za pot do Pireja!

prasonisi_2016_01

Seveda da.

Če le ne bi še vedno gradili ceste do Korinta, kjer ti je usojena vožnja za tovornjaki, ki vozijo med 60 in 80 na uro in kjer praktično ni odsekov za prehitevanja. Komaj opazna luč na koncu tunela je že skoraj povsem zbledela, ko končno uspeva doseči avtocesto. Rečem si; Zdaj ali nikoli, pohodim stopalko za plin in tako potem zvrha naložena s staro dobro Montano na strehi, desko na njej ter ostalimi poleg drviva z najino cestno križarko s svetlobno hitrostjo z nasprotujočim nama vetrom proti Pireju. Pozor! Sledi stavek za polnoletne in slovnično nezavedne, ki bo še najbolje opisal moje počutje; Pizdaaa, pa sej nama bo čist use z avta odfukal! No, tako, bili ste opozorjeni. Moj kopilot pa ves ta čas hladen kot primorski špricer. Sam sem celo povsem pozabil katero muziko sem nama na polno nabil, da bi me vsaj še nekaj dodatnega držalo gor. Na srečo v Pireju ni bilo omembe vrednega prometa in tako sva v pristanišče uspela priti petnajst minut pred izplutjem.

15 minut, kar je enako četrt ure, kar je še malo pred tem izgledalo kot večnost. Po parkiranju v pritličju trajekta med tovornjaki in prikolicami mi je roka sama segla v varni kotiček mojega avta iz katerega sem potegnil steklenico irskega viskija in se ji potem na palubi popolnoma prepustil. Menim, da sem si jo po preživetju takšnega dvodnevnega stresa resnično zaslužil.

Ugh, kako je sedla!

prasonisi_2016_02
Foto: Sanja

No comments yet

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s