Skip to content

Umag, 16.5.

19/05/2013

V počastitev objave št. 99 najprej kratka štorija o jutranji kolesarski poti v službo, ki se je pripetila prejšnji ponedeljek, ko je pršilo ravno dovolj moteče, da sem moral odpreti dežnik. Vožnja je potekala v najlepšem redu, dokler na semaforju tik pred prehodom za pešce, zelene luči ni nenadoma zamenjala oranžna. V izogib možnemu naletu v nič hudega slutečo gručo kmalu prečkajočih pešcev sem nagonsko stisnil zavoro. Ta je zablokirala, spodneslo je sprednje kolo in nadvse kvalitetno sem se zložil sredi ceste, pospremljen z vzdihi okoliških opazovalcev. Meni osebno nič kaj nepoznanega oz. nedoživetega. Zgodovina mojih kolesarskih prigod bi namreč lahko zapolnila tanjšo knjižico z zabavno vsebino primerno za lahkotno poletno branje. To bi bil padec kot že nešteto padcev poprej, če le ne bi tokrat z rebri uletel direkt na balanco. Au. Boli.

Sedaj na hitro previjmo na četrtek. Letošnji veter se je izgleda odločil, da bo v podporo recesijskim razmeram pihnil le enkrat mesečno in na ta način pripomogel k blaženju posledic zategovanja pasu med navadnim delovnim ljudstvom. Manj piha, manjkrat se peljemo na morje, manj goriva porabimo, manj smo zapufani. Ko že pihne pa, kot da bi želel nadoknaditi celomesečno odsotnost, pihne preveč. Vijolično obarvani Kamenjak torej odpade. V Umagu ob pol osmih zjutraj morje rahlo valovi, na obzorju se vidijo pene, drevesno listje pa se komaj kaj premika. Parkiram med drevesi pri gostilni in se, zleknjen v prtljažniku s pogledom na morje, izklopim.

2013_05_13_umag_lastovica

Ležerno meditirajoč opazujem lovljenje lastovic, odvijajoč se tik nad tlemi. Ob tem mi iz spomina na dan privre ena izmed Obeliksovih izjav, ki je pri prebiranju znamenitega stripa, ne vem zakaj, ostala tam trdno zasidrana: ‘Nisko lete. Biće kiše.’ / ‘Nizko letajo. Deževalo bo.’  Kar potem tudi je. Ponovni vklop se zgodi okoli poldneva, ko začnejo prihajati ostali in mi skazijo idiličen pogled z mojega privatnega apartmaja. Sčasoma se tudi veter okrepi dovolj in lotim se sestavljanja opreme.

2013_05_13_umag_ribnikarja

Prva na vodi sta bila Ribnikarja: levo ta star, desno ta mlad.

Uvod v začetku bo zdajci dobil smisel. Po jamborju poskušam nategnit jadro: au, špik v rebra. Dvignem opremo s tal: au, špik v rebra. Nehoteno poskakujem čez čop: au, au, špik pod rebri, špik v rebra. Levo uzdni vodni štart: au, špik v rebra. Desno uzdni je za čuda neboleč. Junaško stiskam zobe in poskušam čim več iztisniti iz malodane šolskih sideshore float&ride pogojev. Res škoda, da me veter v tistih nekaj poskusih ujetja vala praviloma pusti na cedilu. Poleg tega so tudi valovi zaradi visoke plime bolj bulasti kot lomeči. Vsemu navkljub se domov odpravim nenavadno pomirjen. Morda zato, ker je bilo po dolgem mesecu dni zopet lepo stopiti na desko. Pa čeprav le za kratek čas. In to v poletni 3/2 obleki v kateri mi ni bilo prav nič hladno.

No comments yet

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s