Skip to content

Prassonisi 2011, 1. del

03/08/2011

Torek, 28.6., zadnji dan službe. Moj načrt je, da zaključim vse obveznosti, jo ob 13h mahnem domov po mojega dragega Volvota in via Venezia. Ob 10h zazvoni mobilni telefon in doživim rahel šok. Kunči me povpraša, če sem morda kaj seznanjen z zadnjimi novicami. Le po kakšnih novicah me človek sprašuje si mislim pri sebi. Odgovorim mu; Kaj pa vem, pogledal sem napoved za doli in ni prav obetavna vendar mi je v tem trenutku pravzaprav čisto vseeno. Pa mi pravi, da so v Grčiji začeli stavkat, da zna biti problem sploh odpluti iz Benetk in da bo preveril. Lepo, ni kaj! Medtem, ko mrzlično zaključujem zadnje službene posle me zopet pokliče in pravi da Anek iz Benetk pluje po urniku, za nadaljevanje pa ni dobil zagotovil. Pomislim, da bomo v Grčiji itak pristali šele čez dva dni in da se bo situacija medtem že nekako uredila. Iz Benetk brez težav izplujemo ob predvidenem času. Sledi dan in pol uživanja z možgani na paši ob prebiranju dobre knjige. Komur se zdi plovba na ladji izguba časa ta zagotovo v življenju še nikoli ni izkusil absolutnega možganskega odklopa. Po zgodnje jutranjem pristanku v Patri sledi vožnja do Pireja (z obveznenim postankom na kavi na pol poti na počivališču pri McDonaldsu) kjer prevzameva vozovnice. Deklina za šalterjem me po prejemu internetne rezervacije rahlo prestrašeno pogleda in me vpraša; You know there is a strike today?

Najina želja je bila priti na to ladjo in izpluti ob predvidenem času.

Odgovorim ji; Today? Really? I thought it would be over until today!? Malce zbegana odgovori, da žal ne ve kako se bo vse skupaj izcimilo ampak da zna najina ladja, ki naj bi izplula ob 19:00 startati bodisi ob času, bodisi ob 22h bodisi ob 24h ali pa sploh ne. Skomignem z rameni, se ji prijazno nasmehnem, prevzamem karte in ob izhodu iz poslovalnice že razmišljam o gyros piti in Amstel pivu natočenem v zmrznjen kozarec na ulici Loudovikou. Ta kombninacija je vedno sedla in še vedno prav nemarno sede vsako leto vsaj tako dobro kot je sedla prav vsa leta poprej. Priporočam. S Kunčijem se glede stavke nisva kaj preveč sekirala in sva se zatem po nabavi nekaj pločevink piva kar odpeljala na terminal kjer sva optimistično počakala in tudi pričakala odplutje ladje ob 24h.

Juhej! Dobro mislečim dopustnikom niti štrajk nič ne more!

Le Chef et moiself ob zadnjem požirku moje pive v ulični restavraciji na ulici Loudovikou.

Kunči je med preživljanjem svojega izjemno redkega prostega časa z užitkom drgnil strune – moja ušesa ob tem celo niso trpela.

2 Comments leave one →
  1. 04/08/2011 07:54

    In kaj se je zgodilo potem?

  2. 04/08/2011 15:44

    Potem se ni zgodilo nič pretresljivega. Ali pa se morda vendarle je?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s