Skip to content

Punat, 8.1.

08/01/2011

Običajnih spotov jugo tokrat ni dosegel in tako je naneslo, da grem po dolgem času zopet malo pogledat, kako izgleda jugo na otoku Krku, konkretno v Punatu. Pot proti morju je bila kar malo temačna. Ne toliko zaradi zgodnje ure ob kateri sem štartal temveč zaradi megle in nizke oblačnosti, ki me je spremljala dobri del poti in iz katere je ves čas rosilo. Vse skupaj je še bolj poudarila glasba skupine Hooverphonic, ki je donela iz avtomobilskih zvočnikov. Čisto odkrito povedano že samo to, povsem nepričakovano, avdiovizualno doživetje je bilo vredno poti. Bolj sem se bližal Punatu, bolj se je vreme izboljševalo; temačnost je ostala za mano kakor tudi neprijetno rosenje. Ob prihodu sem si kar malce oddahnil, ko sem videl, da ne bom sam. Sestavil sem petko, katero sem po dveh odpeljanih špurah nategnil do konca. Lahko bi sicer vozil tudi 4’2 a sem imel raje na trenutke malo več v jadru kot v drugih premalo. To niti ni tako težavno, če imaš jadro, ki je izjemno stabilno in desko, ki ne podivja. Vetra je bilo več kot dovolj, morje pa mi ni bilo najbolj po godu, saj je bilo tako razbito, da sem v smeri ven pribijal ob vodo kot da bi v cestnem podjetju fural teptalni stroj.  Je bilo pa zato nazaj grede bolj udobno.

Eden izmed herojev današnjega razčefuka.

Veter je, kot je pri jugu v navadi, ves čas nihal in ko se mi je zazdelo, da je zanihal že malo preveč navzdol sem se pobral ven. Ob pogledu na uro sem bil kar malce presenečen, saj sem ugotovil, da sem bil na vodi skoraj cele tri ure. Verjetno je temu pripomogla udobna temperatura zraka. Celo morje se mi je zdelo toplejše kot na jugu Istre, da Lignana niti ne omenjam. Vozil sem brez rokavic, na glavi pa sem imel nabito mojo staro dobro gosto pleteno volneno jadralsko kapo, ki jo imam veliko raje kot neoprensko kapuco in čelado. Če za konec potegnem črto; tipična nabijaj ino poskoči seansa v, za ta letni čas, zelo ugodnih temperaturnih pogojih.

Brutalni punatski obalolom.

Te fotografije sicer nisem imel namena objavit a sem se premislil, ko sem opazil, da lahko na njej vidite eno izmed napak pri jadrodeskanju (danes sem nekako razpoložen za lokaliziranje jadrodeskarskega žargona :-)) in morda bo celo komu pomagala odpraviti jo. Kolega jadrodeskar ima namreč lok prenizko. Če sem dobro ocenil, ga ima nekje v višini spodnjega dela prsnega koša. Lok mora biti vsaj v višini ramen. Nekateri ga vozimo tudi višje (sam ga imam približno v višini nosu), nikakor pa ni dobro, da je nižje. Seveda pa morajo biti temu prilagojene tudi trapezne zanke, ki so v tem primeru že na pogled občutno prekratke.

No comments yet

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s