Skip to content

Prasonisi 2016, 1. del

29/09/2016

Po lanskoletni neplovbi ladij iz Trsta v poletnem počitniškem času se mi je letos prav milo storilo, ko sem ugotovil, da se letos ta situacija izgleda ne bo ponovila in tako sem dokaj kmalu začel z iskanjem trajektnih povezav do mojega priljubljenega počitniskega kraja na skrajno vzhodnem delu Grčije. Kaj kmalu sem ugotovil, da možnost vikend odhoda in povratka odpade zato mi pa po drugi strani ne bo potrebno preživeti dodatnega dneva na celini. Saj ne, da bi mi to bilo odveč vendar sem letos s sabo peljal še dodaten balast v obliki komaj polnoletnega osebka z vso pripadajočo kramo potrebno za preživetje na vodi ter v divjini in zato je bila obetajoča se možnost direktne povezave kar dobrodošla. V petih urah po izkrcavanju v Patri nama bo že nekako uspelo pripeljati se do Pireja. Saj je vendar samo 220km.

Ja, ja, pa kaj še.

Začelo se je že v Trstu z dve in pol urno zamudo, ki se v Anconi ni zmanšala niti za malo. Približno enkrat takrat se me je počasi začela lotevati panika. Kot oseba na poti, ki se v življenu ni nikoli zanašala na raznorazne novodobne potovalne pripomočke sem na pomoč priklical domače kopenske sile v obliki ponovno mobiliziranega vojaka Kunčija, kateremu sem zadal nalogo izračuna časovno lokacijskega premika njegove navidezne bojne enote iz Igoumenitse do Pireja. Po pristanku je bila ta enota že v polni bojni pripravljenosti na izkrcavanje, a se zaradi umetno postavljenih nepremakljivih ovir ni uspelo zgoditi. Bila sva zaparkirana in nikomur ni bilo preveč mar za prestavitev ovirajočih avtomobilov. Spoznal sem, da je od tistega trenutka dalje pač vse v rokah vsemogočnega bitja, ki naju, kot izgleda, že ves čas spremlja od nekje tam zgoraj. Le ta se je potem očitno sam pri sebi nasmehnil, na rahlo zategnil svoje niti in zamuda se je pri izplutju skrajšala za pol ure.

Juhej! Tri ure bi pa že moralo zadostovati za pot do Pireja!

prasonisi_2016_01

Seveda da.

Če le ne bi še vedno gradili ceste do Korinta, kjer ti je usojena vožnja za tovornjaki, ki vozijo med 60 in 80 na uro in kjer praktično ni odsekov za prehitevanja. Komaj opazna luč na koncu tunela je že skoraj povsem zbledela, ko končno uspeva doseči avtocesto. Rečem si; Zdaj ali nikoli, pohodim stopalko za plin in tako potem zvrha naložena s staro dobro Montano na strehi, desko na njej ter ostalimi poleg drviva z najino cestno križarko s svetlobno hitrostjo z nasprotujočim nama vetrom proti Pireju. Pozor! Sledi stavek za polnoletne in slovnično nezavedne, ki bo še najbolje opisal moje počutje; Pizdaaa, pa sej nama bo čist use z avta odfukal! No, tako, bili ste opozorjeni. Moj kopilot pa ves ta čas hladen kot primorski špricer. Sam sem celo povsem pozabil katero muziko sem nama na polno nabil, da bi me vsaj še nekaj dodatnega držalo gor. Na srečo v Pireju ni bilo omembe vrednega prometa in tako sva v pristanišče uspela priti petnajst minut pred izplutjem.

15 minut, kar je enako četrt ure, kar je še malo pred tem izgledalo kot večnost. Po parkiranju v pritličju trajekta med tovornjaki in prikolicami mi je roka sama segla v varni kotiček mojega avta iz katerega sem potegnil steklenico irskega viskija in se ji potem na palubi popolnoma prepustil. Menim, da sem si jo po preživetju takšnega dvodnevnega stresa resnično zaslužil.

Ugh, kako je sedla!

prasonisi_2016_02
Foto: Sanja

Ližnjan, 21.9.

21/09/2016

Na predvečer sprva nenačrtovane surfarije in zgolj zaradi osebnega miru preverim večerni zagon hrvaškega aladina, ki pa se izkaže kot niti ne tako neobetaven. Temu kojci sledi izmenjava kratkih tekstovnih sporočil:

18:55 Borut: Hej. Ali bi jutri zjutraj morda skočil z mano v Ližnjan? Ti bi najbrž vozil 5,7.

18:57 Kunči: Hmmm, nisem opazil, sem pa zelo lačen. Glede na lakoto bi bila vsaka hrana dobra. Mislim, da bi šlo. Kdaj bi šla in se vrnila?

18:59 Borut: Kaj praviš na odhod ob 5:30 in potem prihod okoli 14:00?

19:00 Kunči: Zveni ok. Preverim še doma, da bo formalno ok.

Op.- Vsaka mu čast. Pravi družinski človek se pred svojimi izleti na morje vedno dogovori s svojim partnerjem. Z zelo veliko verjetnostjo bi sam enostavno pobegnil brez besed in se sredi popoldneva pojavil prešerno nasmejan s frizuro kakršna lahko ostane edinole po namakanju v slani tekočini naravnega izvora, ki večinoma izgleda modre barve.

20:37 Kunči: Ok!

Naslednji dan je izpadlo veliko bolje od pričakovanega. Če je verjeti Kunčijevemu naročnemu gizmotu, bi rekapitulacija dneva v številkah izgledala takole: 428km prevoženih po kopnem in 47km po morju in 4 gordijski vozli v lasišču.

Nauk dneva? Očitno se bo potrebno malo ostriči.

2016_09_21_liznjan

Savudrija, 7.9.

07/09/2016

Dan se je začel obetavno; najprej sem plaval 5 minut do vetra, potem sem s 3,6 vozil 20 minut nato pa še 15 minut plaval nazaj do obale ker je crknilo. Potem, ko se je zopet okrepilo za 4,2 tudi ni bilo pretirano bolje; potrebno je bilo ves čas do nezavesti besno orcati in to brez kakšnega posebno vidnega rezultata. To mučenje je na srečo trajalo le slabo uro nakar je zopet spustilo. Na obali se je potem izkazalo, da so se današnji pogoji večini udeležencev zdeli zelo čudni.

2016_09_07_savudrija_1

Na parkirišču se je že ob osmi uri zjutraj zbralo kar nekaj vetra željnih. Količina pločevine se je nato samo še večala. Kot bi bila sobota in ne kar en dan na sredini delovnega tedna 🙂

2016_09_07_savudrija_2

Savudrija, 6.8. in 7.8.

10/08/2016

Lepa poletna vikend surfarija za štirke dopoldan večja jadra popoldan.

2016_08_07_savudrija_1

2016_08_07_savudrija_2

2016_08_07_savudrija_3

Savudrija, 1.8.

02/08/2016

Kako, mislite, se človek počuti, ko se po preživetem dopustu na kraju kjer se je ves čas izmikal kajterjem pripelje na domači spot in je prva stvar, ki jo zagleda – kajt? Kot dodaten bonus za čim mehkejši prehod na domače razmere so poskrbeli še pasovi morske trave, ki so bili seveda tam, kjer so se kotalili najlepši valovi in tu in tam poskrbeli za nezaželjeno upočasnitev mojega s 4,2 opremljenega plovila. Temu navzlic poštenih razlogov za pritoževanje ni bilo. Kvečjemu nasprotno. Pogoji so bili kakršni so ob dobrih dneh in dejstvo, da sem na lokalnem spotu vozil v kratkih hlačah in majici samo še dodatno pripomore k pozitivni oceni.

2016_08_01_savudrija

Ližnjan, 15.5.

02/08/2016

Nepričakovano prijeten in vetrovno trajajoč surfaški dan začet s 4,8 in končan s 4,2 v katerem sva s Kunčijem za znanstvene potrebe v celotni surfariji vozila izmenjani deski.

2016_05_15_liznjan

Savudrija, 2.5.

02/05/2016

V deževnem vremenu se nas je počasi vedno več nabiralo na kofetu pod streho Porta Salvore. Če slučajno ne veste katera oštarija je to; to je tista na kateri je postavljena What’s Up web kamera s katero vsi vaši prijatelji in znanci, ki zaradi različnih razlogov tisti dan niso uspeli priti dol, neprestano preverjajo koliko piha in ali bodo slučajno zagledali koga, ki bo po koncu surfarije odvil v njo na pivo.

Ko je po dveh urah razglabljanja o vseh mogočih windsurferskih temah končno prenehalo deževati, smo se prestavili na pomol in tam nadaljevali z debatiranjem dokler se ob enih veter ni obrnil na smer burje in okrepil. Sprva sestavljeno 4,8 sem pustil na obali in nemudoma sestavil 4,2 s katerim sem potem z dvema odmoroma lepo prevozil cel popoldan.

2016_05_02_savudrija_01

2016_05_02_savudrija_02

Umag, 26.4. in Savudrija, dan OF

28/04/2016

V torek sem imel v načrtu vse svoje obveznosti urediti do ene popoldan. Ta čas mi je narekovala moja notranja surferska ura, ki se po navadi izkaže kot še kar zanesljiv vir načrtovanja prihodnosti. Vsaj takšne v kateri v verjetnostni enačbi uresničitve ni preveč neznank na katere sam nimam vpliva. Vse se je lepo odvijalo do dvanajstih, ko se je kar naenkrat in iz nič pojavilo nekaj nepredvidenih elementov, ki so uro odhoda zamaknili z ene na drugo.

Posledica tega je bila, da sem v Umag prišel prepozno in namesto dobre ure odpeljal le špuro in pol. Polovico druge sem začel daleč zunaj in jo srečno odplužil do izhodiščne točke. Sledili sta dve uri sedenja v zavetrju prtljažnika kjer je bilo še vedno hladno in mi čakajočemu na naslednjo vetrovno pošiljko ni preostalo drugega kot oviti se v boardbag.

Tu bi rad omenil svojo neverjetno nesposobnost sprejemanja razumskih odločitev kot na primer kdaj iz omare izvleči neoprenski plašč in ga odvleči s sabo na morje. Vedno si rečem: Ah, saj ga ne bom rabil; grem, odsurfam uro, se preoblečem in na koncu z užitkom napadem pločevinko piva. Sliši se res lepo a kaj, ko se potem poredko tudi uresniči.

2016_04_25_umag

No, da nadaljujem; po ovitju v boardbag se je v moj telešček pričela vračati toplota in tudi veter je počasi in vztrajno prikazoval vedno večjo voljo do življenja. V zadnjem trenutku odločitve pa me je pogled na pol glisirajoče in pol plužeče kratkomalo odvrnil od ponovnega vstopa v vodo. Veliko raje sem si nadel suha zimska oblačila in prihranil energijo za naslednji dan.

2016_04_26_savudrija_02

Dan, ki se bo v mojem spominu ohranil kot eden izmed neponovljivih windsurferskih doživetij. Res, da ni bilo nič epskega v njem vendar je bilo vetra ravno dovolj za manjšo opremo, celo nekaj valov smo bili deležni, proti koncu pa nas je do zadnjih moči skozi oblake razvajalo še življenja polno pomladansko sonce. To je bil dan, ki sem ga delil z ljudmi s katerimi zelo rad preživljam morske vetrovne dni. Na žalost, ali pa na srečo, verjetno slednje, takih dni ni v izobilju zato pa jih ravno zaradi tega cenim toliko bolj.

2016_04_26_savudrija_01

Res, da je jadranje na deski prvenstveno osebno doživetje, a vendar ima vse kar se nam zgodi pred in po izhodu na morje nekaj, kar našo osebnostno izkušnjo dodatno okrepi in nam podzavestno sporoča, da si tega želimo še več. Veliko več.

2016_04_26_savudrija_03

Savudrija, 24.4.

25/04/2016

Bilo je vetrovno. Kar vetrovno. Najprej za 4,2, nato za 3,6, nakar po uri in pol skupne vožnje z obema za pivo, nedolgo zatem za nekaj špur s sposojenim 4,7 in potem zopet za 4,2 dokler niso pojenjale moči.

In bilo je deževno. Niti ne tako deževno. V bistvu je deževalo tako močno, da bi bil kot kopenski sprehajalec neprestano razpet med tem ali bi odprl dežnik ali bi raje ubral sproščen sprehod med nemotečimi kapljicami.

Kar niti ni bilo tako napak, saj je v takem vremenu povsem izključena možnost pridobitve zdrave pomladne obrazne pordečitve. Predvsem tiste, ki prizadene tisti ta najbolj štrleči del.

2016_04_24_savudrija_b

Pri dveh osebah se da vse lepo zložiti v avto. Klinc gleda prtljažnik :-)… (fotografirano s telefonom)

Umag, 16.4. in 17.4.

17/04/2016

Oba dneva je bilo med eno in drugo ravno dovolj za nekajšpurno drgnjenje s 5,7 le, da je bilo v soboto ves čas sončno, za nianso močnejše in tudi trajalo je malce dlje. Drugače pa rajsko za slalomiste z velikimi plahtami.

2016_04_16_umag

2016_04_17_umag