Kamenjak, 16.4. in Savudrija, 17.4.

Zaupal sem napovedi zato se mi v soboto zjutraj nikamor ni mudilo. Upal sem, da bo lepo pihalo ves dan za 4,8. Čeprav je bila Pomerska laguna vsa pobeljena sem med Cejo in Fenero od poldneva dalje uspel napraskati le uro in pol bolj kot ne mejnega vetra za prej omenjeno jadro. Po kvalitetno preživetem preostanku popoldneva v zavetrju borovcev je ob šestih zopet potegnilo dovolj. Skupek obeh seans je bil ravno pravšnji, da sem si potem z okusno večerjo izpod rok moje gostiteljice povrnil pokurjeno moč.

Glede na to, kaj se je obetalo v nedeljo zjutraj, se mi tudi ta dan ni nikamor mudilo. V Savudrijo sem prispel, ko je večina v veliki meri že uspešno krotila svoja najmanjša jadra. Nedolgo zatem so se začeli vračati na obalo, kar je bil zame znak, da lahko sestavim 4,2 in po vzhodniku ter neprijetno razbitem morju oddelam še drugo etapo letošnjega velikonočnega romanja.

Savudrija, 8.4. in 9.4.

V petek sem še ravno pravi čas zaključil delovnik, da se mi je v veliki meri uspelo izogniti se prometni konici na ljubljanski južni obvoznici. Potem sem na hitro sestavil opremo in se ekpresno preoblekel kot že dolgo časa ne. Na srečo sem imel vso opremo že zloženo v avtu in sem se lahko ob 14.45 samo vsedel v avto, ob 16.37 odkorakal v morje ter po lepem jugu s 4,8 oddričal uro in pol.

Foto zgoraj: Uroš

Naslednji dan sem se pripeljal ob osmih zjutraj in v bojazni, da ne bo dolgo trajalo, kojci sestavil 5,6 ter se prepustil umirjenemu dvournemu drgnjenju v solo izvedbi. Proti koncu seanse sem prvič v življenju doživel bližnje srečanje z dvema delfinoma, ki sta kakih deset metrov pred mano prišla na površje zajet sapo in mi s tem še dodatno začinila prijetno sobotno dopoldne.

Savudrija, 5.3. in 6.3.

Dva sončna dneva, dve različni plati burje: v soboto se je muhasto zaganjala iz vzhodne smeri, v nedeljo pa se je prav po šolsko držala svoje, veliko prijetnejše, severovzhodne smeri in nam postregla tudi z lepo se kotalečimi valovi. Omenil bi še to, da so bili v obeh dnevih izpolnjeni tudi vsi pogoji za zanohtanje in nekateri se temu žal niso uspeli ogniti.

Savudrija, 26.2. in 27.2.

Po prijetni sončni soboti, v kateri sem s sebe postrgal še zadnje ostanke rje, me v nedeljo ni in ni hotelo povleči v vodo. V oblačnem in hladnem vremenu me je že na obali zeblo v prste na rokah, zato sem ta dan veliko raje in brez kančka slabe vesti ostal kar na suhem.

Ližnjan, 12.2.

Današnji pogoji so bili za prvo drgnjenje debele plasti rje, ki se je na mojem teleščku nabrala v zadnjih dveh mesecih, kar primerni.

Savudrija, 11.12.

Kot se za prvo decembrsko burjo spodobi, jo je zaznamovalo tudi prvo natikanje rokavic. Čeprav je sonce s svojimi žarki doseglo Savudrijsko parkirišče šele, ko sem že zaključil, mraza na vodi ni bilo čutiti. Se je bilo pa zato potem toliko prijetneje preobleči in v obsijanem zavetrju, ne da bi te kdo kam priganjal, zaključiti prijeten dan.

Foto: Cath & B. (spodnja)

Savudrija, 27.11.

Valovi iz vseh smeri južnega kvadranta so se odločili, da bodo imeli srečanje pri Savudrijskem svetilniku. V znamenju tega je bilo potem tudi poskakovanje in nabijanje na poti ven in bolj kot ne neuspešno lovljenje primerno lomečega se vala na poti nazaj. Pihalo pa je. Samo toliko, za vsak slučaj, če se je komu morda zazdelo, da se pritožujem.

Foto: Kunči

Savudrija, 23.11.

Čeravno sem utegnil priti šele popoldan, sem uspel ujeti prijetno večerno seanso.

Savudrija, 15.11.

Za prste obliznit. Najraje imam, ko piha ravno dovolj za moje jadro in se po morju kotalijo veliki gladki valovi. Kasneje se je veter okrepil in postalo je razbito, vendar se je še vedno dalo tu in tam lepo zavijugati.

Strunjan, 9.11.

Še en dan na Severne S-1 4’8 naravnan – prav neverjetno je, kako navdušujoče ga je vozit v mejnih pogojih kakršni so mi bili dani ta popoldan od poltretje ure naprej.

Foto: CathIphone