Savudrija, 5.8.

Pripeljal sem se po skrajšanem delovniku na katerem sem vsake toliko pokukal na kamero s Crvenega vrha, sicer zgrešil močnejši veter, vendar vseeno ujel dobro uro večernega drgnjenja s 4,8. Bo pa ta dan šel v zgodovino kot dan, na katerega se je na dotičnem kraju zbralo več wingfoilerjev kot windsurferjev.

Foto: CathIphone

Mesečev zaliv, 7.7.

Ne bi si znal razložiti zakaj so mi, že drugič zaporedoma, ob načrtovanem obisku Savudrije ob burji, dan pred tem ponovno zagodli zadnji ukrepi namenjeni omejevanju širjenja zlonamerne človeške viroze. Čeprav bi tokrat verjetno lahko brez težav smuknil čez mejo in nazaj, sem si veliko bolj želel ponovnega obiska zaliva, mimo katerega sem svoje čase velikokrat plul na popoldanskih jadralskih izletih med Izolo in Piranskim zalivom. Na to je malce vplivalo tudi dejstvo, da je lokacija praktično v moji počitniški soseščini, samo čez hrib se je bilo potrebno odpeljati.

Ob pogledu na peneče vzvalovano morje v daljavi sem v parkirini avtomat nemudoma vložil kovance, pod eno roko prijel desko in jambor, v drugo pa lok in dve jadri. Osemstometrski pohod z opremo ni ravno mačji kašelj, je pa bil nagrajen z dobrima dvema urama s štiridve na enem izmed najlepših delov naše obale. Ko sem se po koncu surfarije vrnil na obalo, sem tam že naletel na gručo v zavetrju ležerno ležečih naturistov, ki po vsej verjetnosti niso pričakovali gverilskega uleta v neopren oblečenega čudaka.

Karseda hitro sem razstavil opremo in ponovno polno otovorjen zapustil prizorišče. Saj ne, da bi mi bilo nerodno v družbi nagcev, edinole parkirnemu listku so se že nevarno začele šteti zadnje minute.

Dan zatem sem ugotovil, da sem si ponovno prislužil muskelfiber. In to ne zaradi pretirane surfarije, temveč enostavno zaradi prenašanja opreme do plaže in nazaj.

Po poteh obujanja spominov, 28.6.

Ko sem po končani surfariji na Preluškem parkirišču naletel na Marka Ribnikarja, mi je ta, takoj po pozdravu, navrgel: Koliko časa pa tebe ni bilo tukaj? Kakšnih sedemnajst let? Ja, najbrž bo res nekaj takega, sem mu z nasmeškom odvrnil. Nekako nisem imel potrebe po jutranjem drgnjenju po vodni gladini kjer je možnost zajahati val, z vidika priljubljene naravoslovne vede, ki sliši na ime matematika, enaka nič. Saj ne, da bi se šel kakšnega nebodigatreba valovarskega snoba, dričanje po ravni vodi ima prav poseben čar in je prav fletno, ampak v glavnem mi je uspelo potešiti potrebo po lovljenju vetra na surfarijah, ki se niso začenjale ob jutranjih zvokih petelinjih budnic in veselih ponočnjakov, ki so si za zaključek vandranja zaželeli kopanje ob zori. Po spletu okoliščin pa je tokrat naneslo, da sva se s Cath v soboto odločila preizkusiti kako izgleda spanje na debeli peni. Peni nameščeni v zadnji dve tretjini najinega novega surfmobila. Ker pa tako početje v neki zakotni ulici v Ljubljani seveda ne bi imelo smisla, sva se temu v izogib veliko raje odpeljala nekam, kjer bom morebiti lahko celo surfal.

Ko se vodna gladina še skriva pred sončnimi žarki, le ti že božajo barke v Voloskem.

Po jutranjem pregledu sveže napovedi sva se potem odločila podaljšati najin izlet vse do Ravnija. Tam se je potem popoldan razvil prijeten maestral za jadra od sedem kvadratov navzgor, meni pa je vmes celo uspelo ujeti dobre pol ure dovolj močnega vetra za 5,6.

Slovenska obala, 24.5.

Jutranje patruljiranje ob slovenski obali me je nagradilo z tri četrt ure na pol plutja na pol glisiranja. Ni veliko, je pa edino kar sem do sedaj uspel iztržiti v dveh dobrih mesecih in pol od zapovedi nepremikanja in družbene izolacije. Šlo mi je celo tako dobro, da niti jadra nisem zmočil.

Foto: Cath

Savudrija 1.3.

V vodo sem se podal takoj, ko se je okrepilo dovolj za 4,8. Po kake tri četrt ure sem presedlal na 4,2 in oddelal še približno enako količino časa. Proti koncu moje solo seanse so počasi na vodo pričeli prihajati še ostali današnji udeleženci. Mraza ni bilo in rahel dež, ki je nepretrgoma pršel na nas, tudi ni bil moteč.

Kamenjak, 29.2.

Vse se enkrat zgodi prvič. Danes je, po nekakšnem srečnem naključju, naneslo, da mi je v mojih dvainpetdesetih letih življenja prvič uspelo surfati na tako nenavaden datum, kot je današnji.

Foto: Cath

Savudrija, 3.12.

Prva decembrska burja praviloma nakaže pričetek zimskih surfarij, ko so zaradi nižjih temperatur in hladnega vetra rokavice že kar nujni del opreme. Okoli poldneva sem kako uro in pol drgnil s 4,8 nakar sva šla skupaj z burjo na kosilo. Kasneje se je zopet okrepilo dovolj za jadra od pet kvadratov navzgor, a je po opazovanju z obale, tako kot pred tem, ves čas nihalo v jakosti in spreminjalo smer.

Ližnjan, 30.11.

Ob prihodu naju je pričakal kar žalosten pogled; eno častitljivo drevo razklano na pol in drugo položeno kot, da ne bi sploh imelo korenin. Posledice dveh zelo močnih jugov so se videle tudi ob obali kjer so od idiličnih peščenih plažic ostali le še nariti kupi kamenja.

Je pa burja lepo presenetila in kljub začetni muhavosti vztrajno pihala do sredine popoldneva za jadra povprečne velikosti okoli štirisedem.

Kamenjak, 23.11.

Kakor se je sonce prikazovalo izza oblakov tako je veter pridobival na jakosti. Kakor se je dan nagibal proti popoldnevu pa ni več potreboval sončne stimulacije in se je kar samodejno izdatno okrepil ter nam na koncu zarisal prijetno izmučene nasmeške na obrazu.

Jugo, 15.11.

Po krajšem obisku Novigrada je neprespanost botrovala odločitvi, da tokrat ne podaljšam na jug Istre in raje poskušam srečo na severnem delu. Po treh urah čepenja na dežju me je začelo mraziti, prej omenjena neprespanost je začela pobirati svoj davek in zaželel sem se enostavno prestaviti domov na toplo.

Opoldne sem tako ob pomanjkanju kakršnekoli motivacije s sklonjeno glavo zapustil prizorišče.