Ližnjan, 27.5.

Čeprav mi je v nekem trenutku celo uspelo izglisirati in se tako peljati kakšnih 30 metrov, je bilo vetra na splošno manj od pričakovanega. Našel pa se je celo nekdo, ki ga to niti ni motilo preveč.

Savudrija, 16.5.

Lahko bi rekel, da sem tako zamudil kot prišel pravočasno. Zamudil čas, ko bi me s 3,6 raztegovalo do onemoglosti oziroma prišel pravočasno, da sem ujel slabo uro, ko je bilo še ravno dovolj muhastega vetra zanj. Bi pa pripomnil, da sem imel stopala v tankih poletnih copatih tako trda, da jih praktično nisem čutil. Drugi niso imeli teh težav.

Na koncu sem kljub otrdelim stopalom naredil še nekaj testnih krogov s Kunčijevo Flikko in letošnjim Severnovim S-1 4,0.

Foto zgoraj: Style Team

Zlatni rat, 27.4.

Lahko bi rekel, da sem se v jadranje na deski zaljubil na prvi pogled.

Prve vetrovne izkušnje sem nabiral s starši na mali štiri metrski jadrnici klase Flying Junior na kateri sem se dodobra spoznal z zakonitostmi plutja s pomočjo vetra. Najbolj všeč mi je bilo, ko sem to lahko počel v vlogi krmarja, bodisi v paru ali še veliko raje sam kot edini član posadke. V slednjem primeru je bilo seveda malo več dela, saj sem se moral sam ubadati tako s flokom kot z glavnim jadrom, kar je z močnejšim vetrom postajalo tudi težje obvladljivo. Ko sem tako opazoval jadralce na deski, ki so šibali mimo mene, me je seveda takoj zamikalo preizkusiti tudi to. Glede na to, da smo dolga leta celoten avgust preživeli v avtokampu Ježevac na otoku Krk, so se moji starši sčasoma spoprijateljili s prikoličarskimi sosedi, ki so, ravno tako kot mi, vsako poletje preživljali tam. V začetku osemdesetih je nekatere izmed njih neizbežno oplazil tudi windsurferski bum. Z obilo vztrajnosti in s pomočjo velikih, željnih upanja polnih oči, sem si tu in tam uspel izprositi izposojo opreme. To sem kot nekak potepuh počel še leta, saj v našem družinskem proračunu, kakor tudi ne na polno otovorjenem avtu, ni bilo prostora za jadralno desko.

Moje sanje sem med drugim podoživljal tudi z listanjem revij in vsakoletnim obiskom počitniškega sejma Alpe Adria na Gospodarskem razstavišču kjer se je vsako leto pojavilo tudi nekaj razstavljalcev opreme za jadranje na deski. Poleg njih so tonamenske altivne počitnice oglaševali tudi turistični ponudniki in v spomin se mi je najbolj zasidral letak agencije Kompas, ki je ponujala počitnice na Bolu, na katerem je bila idilična fotografija glisirajočega windsurferja na turkizno obarvani gladki površini Zlatno ratskega zavetrnega dela. V občudovanju te fotografije, in predstavljanju samega sebe na njegovem mestu, je minilo nešteto sredi belega dneva sanjajočih trenutkov.

V prihodnih letih me potem moje jadralske poti nikoli niso vodile v južne jadranske kraje. In tako se je pripetilo, da je od prvega pogleda na tisti letak do dejanske uresničitve mojih najstniških fantazij minilo več kot štirideset let. In moram priznati, da so bili občutki ob tem temu primerno edinstveni.

Photos: CathIphone

Povlja, 26.4.

Ni bil namen, saj sem po napovedi sodeč vedel, da vetra ne bom ujel, zgodilo se pa vendarle je. Sicer samo dve špuri, vendar le ti prvič v novem okolju, kar je že samo po sebi vredno zapisa.

Svingervudrija, 16.4.

Nekaj malega vetra se je obetalo že v soboto. Napovedani spomladanski mejni jugo zna velikokrat dobiti dodatno vzpodbudo s strani termike, kar pa se tokrat v Savudriji ni udejanilo. Po podatkih piranske boje in Vetrčkovega Svetega Ivana bi sicer človek sklepal, da je vetra dovolj za večja jadra, vendar ga na sredini med njima kar ni hotelo biti.

Pred tem sem na upanja polni poti proti meji čez Srgaše dohitel Jaguarja italijanske registracije nenavadne oblike – črnega karavana z ogromnni okni. Najprej sem seveda pomislil na to, da izgleda zanimivo in da bi znal biti primeren za surfaško vozilo, nakar sem skozi zadnje okno zagledal rože. Rože, ki so bile spletene v venec in bile pritrjene na nekaj lesenega. Temu srečanju sicer nikakor ne bi pripisal kakršnekoli pomembnosti, če ne bi morebiti pritajeno nakazalo na to, kar se je pripetilo naslednji dan.

V nedeljo sem doživel manjše presenečenje že ob prihodu na parkirišče, saj je bilo za razliko od vseh letošnjih vetrovnih dni na njem parkiranih že kar nekaj uporabnikov vetra med katerimi pa sem bil sam šele drugi jadralec na deski. Naša maloštevilnost se je potem pokazala tudi na vodi, kjer sem v veliki meri gledal le krila. Največji šok sem potem doživel ob koncu seanse, ko sem se otovorjen z jadri vrnil s plaže. Parkirišče je bilo popolnoma zabito, vse naokoli so poleg v zrak štrlečih križev ležala še krila črnih barv.

In nenadoma me je prešinilo, da je to, kar vidim, v bistvu pokopališče in da sem se znašel na neke vrste pogrebu, pogrebu jadranja na deski. Pogrebu, na katerem želijo pokopati tudi mene, čeravno še vedno vztrajno in uporno brcam. In v naslednjem trenutku me je prešinilo tudi to, da se to ne bo zgodilo. Vsaj dokler se bom na okopih jadranja na deski lahko boril tudi sam.

Savudrija, 9.4.

Povsem druga slika kot v torek. V izjemno lepih pogojih, v katerih je burja pihala iz svoje ‘ta prave’ smeri in so se občasno prikotalili lepi seti valov, povrhu pa je šlo še na plimo in ni bilo težav z višino, sem si morje na mojo žalost delil edinole z dobrega pol ducata svingerjev. V zgodnjem popoldnevu je potem le prišel še en jadralski kolega in mi s tem ponudil priložnost za ujetje fotografskih motivov za spomin na današnjo velikonončno nedeljo.

Savudrija, 4.4.

Zadnja izmed treh marčevskih burij (kakor pravi ljudsko izročilo) se je letos odločila, da nas bo obiskala raje aprila. Iz omare sem moral celo potegnit rokavice za katere sem po zadnji burji menil, da jih do decembra ne bom več potreboval.

Savudrija, 26.3.

Če bi se človek vedno držal pravil, ki si jih postavi sam*, bi danes lahko odvozil vsaj še kakšne pol ure več. Vseeno pa tudi ura in pol glisiranja nekaj odtehta. Med brezskrbno vožnjo se mi je spontano utrnila misel, kako bi lahko opisal današnje razmere. Takole: bil je en tak običajen svingerski jugo.

* Pravilo št. 7; ob jugu vedno pridi na spot vsaj eno uro pred napovedanim vetrom.

Umag, 14.3.

Moj lokalni spot je na remontu zato sem šel tokrat malo k sosedom pogledat, če je tam trava bolj zelena.

Savudrija, 28.2.

Pozorno sem spremljal napovedi in v paketu dni z zelo močno in oblačno burjo našel dan, ko se je malo umirila, povrhu pa jo je spremljalo tudi sonce. Ob slovesu meteorološke zime je bilo še vedno temu primerno hladno in bolj kot ne mejno za premražene prste.