Skip to content

Lignano, 17.2.

18/02/2015

Minil je mesec dni in prišel je čas za izpolnitev mesečne norme, norme, ki se je nepričakovano naselila v moje življenje in me spremlja že vse od povratka z grškega dopusta. Z dokončno odločitvijo o času in kraju sem nameraval počakati do zadnjega trenutka, ko sem nepričakovano prejel Matejevo kratko tekstovno sporočilo iz katerega je v moji glavi kar sekala ven beseda ‘Lignano’. Lani mi namreč niti enkrat samkrat ni uspelo priti tja in tako je že sama misel na obisk poskrbela za nenadno nenavadno vznemirjenje.

Pred odcepom za Senožeče sem sicer doživel kratkotrajni preblisk zdrave pameti, vendar se sovoznik po posvetu z njegovo večopravilno mobilno napravo ni nič kaj prida zmenil zanj in samozavestno potrdil najino načrtovano pot.

2015_02_17_lignano

Žal se je nedolgo po prihodu ta ista samozavest začela počasi in vztrajno izgubljati v nepregledni modrini poznozimskega neba oženjenega s prav čedno nakodrano gladino Tržaškega zaliva. Vse je že namigovalo, da se bo najin dan izgubil kot se školjčna lupinica izgubi v nepreglednosti peščene plaže, ko je le malce dvignilo in se je Mateju zasmilila njegova od istrske rdečice obarvana vodeželjna oprema, nakar mi jo je človekoljubno ponudil za en krog. Krog, ki se je kar daljšal in daljšal in se naposled zaključil po dobri uri v kateri sem dodobra spoznal prvič voženo opremo in spotoma (kar je v bistvu najpomembneje) ujel celo nekaj valov. Valov, ki jih nikoli ne bi ujel, če na prej omenjenem odcepu ne bi odvil desno.

Za konec lahko napišem edinole to: Matej, hvala ti za današnji dan.

Umag, 17.1.

17/01/2015

Zadnje čase občutno premalo surfam. Evidenten dokaz tega, kako zelo premalo, je pridelani žulj, ki mojih rok ni krasil odkar sem pred petnajstimi leti z mučilno debelih lokov, ki so udobno sedli v roke edinole kakšnemu dvometrskemu sibirskemu gozdarju, presedlal na uživantsko tanke Tecno Limits-ove.

2015_01_17_umag_1

Kot drugi dokaz za prvostavčno trditev bi omenil še, za moje običajne standarde, nenavadno velik čas preživet v vodi kot posledico časovno in gibalno nepravilno zamišljenih in izvedenih top turnov, kar seveda samo po sebi še dodatno potrjuje primanjkljaj časa preživetega na vodi. Tako je pač to; več surfaš, bolj si noter, manj padaš. Morda je, iskreno povedano, na pogostost mojega čofotanja vplivalo tudi dejstvo, da ni bilo običajne gneče in si je lahko v večini primerov vsakdo prilastil svoj osebni val.

No, da zaključim v smislu malo prej zastavljene logike; več dobljenih valov, večkrat ga lahko zaserješ, večkrat padeš. Življenje jadralca na deski je z logičnega vidika v bistvu zelo preprosto.

2015_01_17_umag_2

Se morda kdo ne strinja?

Savudrija, 9.12.

09/12/2014

Po dolgem preživljanju dnevov pod pustim oblačnim nebom so moje oči končno zopet zagledale in zaužile blagodeti sončnih žarkov. Povrhu jim je bilo dano videti tudi tudi peneče se morje čez katerega se je podil veter za 3,6.

2014_12_09_savudrija_1

Za decembrsko burjo je bilo nenavadno toplo – brez težav se je dalo vozit brez rokavic. Edinole kakšnih omembe vrednih valov ni bilo na spregled tako, da smo bolj kot ne le drgnili po razburkani morski gladini.

2014_12_09_savudrija_2

Prasonisi 2014, 2. del

21/11/2014

Dnevi se na Prasonisiju običajno drug od drugega ne razlikujejo pretirano. Drug od drugegega odstopajo le po jakosti vetra in količini oblačil, ki jih ob večerih nadenemo nase. Letos so se vmes vrinili še trije dodatni parametri: oblačnost, poplavljenost in (pre)pogosti obiski predstavnikov lokalnih oblasti. Ponavadi se nad nami razprostira večna sinja modrina, ki jo je letos nekajkrat prekinila za to obdobje nenavadna oblačnost. Navajen sem vožnje po s soncem obsijani morski gladini, ki se spremeni v senčno le, ko jo s svojimi letečimi zmaji iznakazijo kajterji. Tega ne maram. Vedno, ko se to zgodi, se mi prav vsakič srce znajde na dnu zadnjega dela poletnih kratkih hlač. Pri vsakem takem dogodku se mi namreč zdi kot da je nebo prekril gromozanski ognjebruhajoč zmaj, ki bo zdaj zdaj pikiral name in me v bežnem mimohodu začopatil s svojo čeljustjo ter v enem zamahu pohrustal. Predstavljajte si sedaj, kako sem se počutil, ko je nebo namesto enega samega zablodelega zmaja preplavila cela eskadrilja. Za ta prvi parameter žal nimam nobenih fizičnih dokazov, imam pa jih za drugega.

2014_prasonisi_poplava

Po dvanasjtih suhih obiskih sem med trinajstim prvič doživel poplavo.

Dvomim sicer, da bi lahko za zgornje vsaj delno krivili nekega letošnjega povsem dotičnega povratnika na Prasonisi, česar pa za zadnji parameter nikakor ne bi mogel reči, kajti njegova zgodovinska dogodivščina povezana s tamkajšnjo roko pravice ga samodejno ponuja za dežurnega krivca. Kakorkoli že, zaradi njegove osebne varnosti bo njegova identiteta raje ostala neobelodanjena.

2014_prasonisi_nontipical_day

Poplavo so delno zakrivili tudi kotaleči se valovi, ki se nato do konca mojega dopusta niso vrnili.

Veter je bil letos v primerjavi s prejšnjimi leti v povprečju šibkejši in s tem v štric je nekako korakal tudi obisk omembe vrednih valov. Takšno vremensko stanje name sicer ni vplivalo škodljivo sem se pa kar nekajkrat zalotil med tolaženjem bližnje okolice s sledečim retoričnim vprašanjem: Kaj je lepše; v kratkih hlačah piti pivo na grškem soncu ali zmrzovati v deževni domovini?

2014_prasonisi_tipical_day

Vodna gladina v privetrnem zalivu je, ko je pihnilo močneje, izgledala nekako tako kot zgoraj.

2014_prasonisi_jutro

Kar nekaj jih je svoj prvi dnevni odmerek vetra iskalo v jutranjih seansah.  Mene ni bilo med njimi. Na dopustu je zgodaj pač veliko prezgodaj.

2014_prasonisi_skala

Savudrija, 26.10.

27/10/2014

Po dobrih dveh mesecih zopet z vetrom v mokrih laseh.

2014_10_26_savudrija_a

Ciklonska burja, 2.9.

03/09/2014

Iz turobne deževne Savudrije sva se s Kunčijem po kratkem posvetu z domačo bazno postajo odpeljala naprej v Ližnjanski dež. Tam sicer prav tako nisva vozila nič, lahko pa bi jo odnesla še za odtenek slabše. V Ližnjan sva namreč prispela, ko se je veter že poslavljal in nama na najino srečo v zadnjem trenutku preprečil vstop v vodo. S tem nama je bilo prizanešeno kasnejše zmrzovanje v mokrih oblačilih na obali. Po dveh urah čakanja sva na hitro pospravila stvari in se po blatni avtomobilski drsalnici odpeljala proti domu. Bilo nama je celo tako zoprno, da sva to storila še vedno oblečena v neopren in se veliko raje preoblekla na asfaltu prve bencinske črpalke.

Res čudno vreme zadnje čase; na zadnjih mojih domačih surfarijah bi se na jugu moral mazati s kremo za sončenje, ob burji pa skrivati pod dežnikom odet v dežni plašč.

2014_09_02_liznjan

Umag, 13.8.

15/08/2014

Surfanje v samem vrhuncu umaške turistične sezone je postreglo z nepregledno količino pločevine in zmernim številom morja željne dopustniške raje s presenetljivo malo vanjo infiltriranih vetrovnih entuziastov med katerimi se je znašel en sam samcat kajter.

2014_08_13_umag_1

Privajanje na domače razmere me je v prvem delu s povsem spodobno vzvalovano vodno površino pripravilo na grozovito razbito morje v drugem in me na ta način iz dopustniške zasanjanosti neusmiljeno postavilo na trdna tla.

Morda bi pogoje v drugem delu še najbolje opisala Gregatova slikovita primerjava, izjavljena v trenutku vrnitve na obalo: Vseeno bolje kot kamen v glavo.

2014_08_13_umag_2

Prasonisi 2014, 1. del

11/08/2014

Pet ali šest? Šest ali pet? Pet ali šest tednov dopusta? To je bila dilema, ki se mi je neprestano motala po glavi več kot dober mesec pred dnevom D (D kot dopust; najbržde povsem nepotrebna razlaga, vendar vključena za vsak primer, da slučajno kdo tega dne ne bi pomotoma enačil z npr. ekvivalentom iz II. svetovne vojne ali spevnimi dolenjskimi rokerji). Sama lokacija mi tudi letos nekako ni povzročala pretiranih preglavic. Rodos je za moje skromne želje in potrebe brez konkurence. Plac ti pač zleze pod kožo in zanj do sedaj še nisem našel primerne alternative.

Nekega junijskega opoldneva, ko se je očitno vesoljna konstelacija postavila v ravno pravo pozicijo in so temu primerno na šihtu ponovno zapadli v odkrivanje že davno odkritih neskončnih kombinacij mešanja mlačne vode sem se nenadoma zalotil med skrivnim nabavljanjem trajektnih vozovnic, ki me bodo od obstoječega telesnega stanja odstranile za čim daljše obdobje.

2014_prasonisi_01_elaionas

Če izvzamem noč na trajektu, sem prvo noč na grškem ozemlju preživel v vasici Elaionas, v sredini južnega dela Korintskega zaliva.

Letošnje trajektne povezave bi bile za marsikaterega prava izguba časa; tri dni in pol, potrebnih za pot v vsako smer, v teh hiperdestruktivnih časih, ko je vsaka minuta navidezno svobodnega življenja nadvse dragocena, hočeš nočeš ne ustreza veliki večini dopustnikom. Meni na srečo to do sedaj ni predstavljalo pretiranih težav. Ta čas običajno porabim za prebiranje knjig, ki se čez leto pri meni praviloma znajdejo pri samem vrhu zanemarjenih dejavnosti. V tem vmesnem času tudi dodobra izklopim resnični svet in se prilagodim njegovi veliko prijetnejši pravljični alternativi. Povrhu pa se vsako drugo leto pot še dodatno navidezno skrajša zahvaljujoč svetovnim in evropskim prvenstvom v nogometu, ki se rade volje zgodijo ravno v tistem času.

Ližnjan, 15.6.

16/06/2014

Obetala se mi je že skorajda na dan točna ponovitev lanskoletnega scenarija, ko sem zadnjič pred odhodom na dopust stal na deski sredi maja v Umagu. Nedeljska burja je to spremenila in poskrbela za manjšo mišično predpripravo na ekstremne psihofizične napore, ki jih od mene zahteva vsakoletni dolg do mojega delodajalca. Šest tednov zbujanj v nebesno modra jutra s soncem direkt v oči, jutranjih irskih kav brez kave, piva, pašte, retsine, paradižnikovih solat in občasnih izletov na razburkano morje pač ni mačji kašelj.

2014_06_15_liznjan_1

Pot na morje je potekala v neprestanem mikrouravnavanju glasnosti muzike z mojega radia z glasnostjo čvekanja mojih dveh sopotnikov. Njuna debata je bila ravno dovolj zanimiva, da sem tu in tam namesto na cesto preusmeril pozornost nanjo. Kot za vraga se je to zgodilo tudi po plačilu na končni postaji Istrskega ipsilona. Kljub običajni zavedanosti o možni postavitvi radarske zasede, sem brezumno pospešil čez tamkajšnjo omejitev. Na mojo srečo so ne prav dolgo pred mano v hitrostnem prekršku ujeli vetraželjnega kolega, s katerim so se ubadali toliko časa, da se je kasneje marsikateri surfaški neučakanec izognil ujetju. Kasneje je okoli krožila govorica, da je poleg finančne kazni fasal tudi enoletno prepoved vožnje po hrvaških cestah. Šment! No, kdorkoli si že bil; naslednjič greš lahko z mano. Poleg vožnje ti pripada tudi par hladnih piv. Velikih kajpada.

2014_06_15_liznjan_2

Žusterna, 11.6.

12/06/2014

Na Primorskem sem se tokrat znašel službeno, kjer smo z ekipo Firbcologov obiskali tudi Windsurfpoint.si šolo jadranja na deski. Vetra je bilo praktično le za vzorec z močnejšo zaplato tu in tam, kjer je bilo komaj dovolj močno za ogromno formulaško plahto, kar pa ni oviralo naših kolegov kajterjev, da se z race opremo ne bi podili sem ter tja po zalivu.

2014_06_11_zusterna_1

2014_06_11_zusterna_2

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.