Skip to content

Punat, 27.4.

27/04/2015

Ponedeljek. Dan Osvobodilne fronte. Ni bilo treba v službo. Pa sem šel malo na morje. Ni pihalo. Nič hudega. Ponedeljek na morju je vedno boljši kot ponedeljek na šihtu.

2015_04_27_punat

Lignano, 5.4.

06/04/2015

S Kunčijem sva prispela ravno v času, ko je veter začel popuščati – lahko sva le opazovala, kako so eden za drugim prihajali iz vode. Proti popoldnevu nas je začelo dražiti z občasnimi krajšimi močnejšimi obdobji, ki so bolj kot ne poskrbeli le za to, da smo se zmočili in kasneje iskali s soncem obsijano zavetrje.

2015_04_05_lignano_1

Tri kilometre višje od nas smo opazovali po zraku nosečo mivko in ves čas optimistično zatrjevali, da mora to slej kot prej priti tudi do nas, kar se kar ni hotelo zgoditi.

Okoli dveh se je le okrepilo in stabiliziralo dovolj za dveurno seanso s 4,8 v kateri je z rednimi severovzhodnimi vložki večinoma pihalo z vzhoda. Smerno spreminjajoče vetrovno stanje se je kakopak odražalo tudi na vodi v zmešanosti valov – ne spomnim se, ali sem tu sploh kdaj vozil v takih razmerah. Morda pa sem in mi je ob pomanjkanju surfarij v Lignanu v zadnjih časih začel pešati spomin?

2015_04_05_lignano_2

Savudrija, 27.3.

28/03/2015

Po zadnji sončni izvedbi nas je tokrat obiskala škura bura.

2015_03_27_savudrija

Savudrija, 8.3.

09/03/2015

Za dneve ekstremne burje se nisem pretirano zmenil in prosti čas, sprva namenoma proti koncu pa nenadejano in nenačrtovano, preživel naslonjen na leseni šank priljubljenega lokala. Ta avantura je tako na mojem telesu kot v glavi pustila posledice in moral sem se pošteno prepričevati, da sem se v nedeljo sploh odpravil na morje. Že takoj po prvih metrih na vodi se mi je srce začelo pritoževati, da ni ravno najbolje razpoloženo za fizične napore saj je kri po žilah poganjalo z nemalo truda. Kljub temu sem s 4,7 uspel narediti nekaj ogrevalnih špur, ko se je veter okrepil in zaklical po manjšem jadru.

Opazno utrujen in nerazpoložen sem kar nekaj časa brezciljno postopal po obali, ko se je v meni kar naenkrat pramaknilo neko stikalo nakar sem ekspresno sestavil 4,2 in odrinil na še en krog. Druga seansa je veliko bolj spominjala na stare dobre čase. Kriza je bila prebrodena in uspelo mi je celo nekajkrat zadovoljivo odviti po savudrijskem valu. Na vodi sem vztrajal dokler razmere na površini morja niso postale primernejše za veselo drgnjenje in fristajl vrtinčenje.

2015_03_08_savudrija

Lignano, 17.2.

18/02/2015

Minil je mesec dni in prišel je čas za izpolnitev mesečne norme, norme, ki se je nepričakovano naselila v moje življenje in me spremlja že vse od povratka z grškega dopusta. Z dokončno odločitvijo o času in kraju sem nameraval počakati do zadnjega trenutka, ko sem nepričakovano prejel Matejevo kratko tekstovno sporočilo iz katerega je v moji glavi kar sekala ven beseda ‘Lignano’. Lani mi namreč niti enkrat samkrat ni uspelo priti tja in tako je že sama misel na obisk poskrbela za nenadno nenavadno vznemirjenje.

Pred odcepom za Senožeče sem sicer doživel kratkotrajni preblisk zdrave pameti, vendar se sovoznik po posvetu z njegovo večopravilno mobilno napravo ni nič kaj prida zmenil zanj in samozavestno potrdil najino načrtovano pot.

2015_02_17_lignano

Žal se je nedolgo po prihodu ta ista samozavest začela počasi in vztrajno izgubljati v nepregledni modrini poznozimskega neba oženjenega s prav čedno nakodrano gladino Tržaškega zaliva. Vse je že namigovalo, da se bo najin dan izgubil kot se školjčna lupinica izgubi v nepreglednosti peščene plaže, ko je le malce dvignilo in se je Mateju zasmilila njegova od istrske rdečice obarvana vodeželjna oprema, nakar mi jo je človekoljubno ponudil za en krog. Krog, ki se je kar daljšal in daljšal in se naposled zaključil po dobri uri v kateri sem dodobra spoznal prvič voženo opremo in spotoma (kar je v bistvu najpomembneje) ujel celo nekaj valov. Valov, ki jih nikoli ne bi ujel, če na prej omenjenem odcepu ne bi odvil desno.

Za konec lahko napišem edinole to: Matej, hvala ti za današnji dan.

Umag, 17.1.

17/01/2015

Zadnje čase občutno premalo surfam. Evidenten dokaz tega, kako zelo premalo, je pridelani žulj, ki mojih rok ni krasil odkar sem pred petnajstimi leti z mučilno debelih lokov, ki so udobno sedli v roke edinole kakšnemu dvometrskemu sibirskemu gozdarju, presedlal na uživantsko tanke Tecno Limits-ove.

2015_01_17_umag_1

Kot drugi dokaz za prvostavčno trditev bi omenil še, za moje običajne standarde, nenavadno velik čas preživet v vodi kot posledico časovno in gibalno nepravilno zamišljenih in izvedenih top turnov, kar seveda samo po sebi še dodatno potrjuje primanjkljaj časa preživetega na vodi. Tako je pač to; več surfaš, bolj si noter, manj padaš. Morda je, iskreno povedano, na pogostost mojega čofotanja vplivalo tudi dejstvo, da ni bilo običajne gneče in si je lahko v večini primerov vsakdo prilastil svoj osebni val.

No, da zaključim v smislu malo prej zastavljene logike; več dobljenih valov, večkrat ga lahko zaserješ, večkrat padeš. Življenje jadralca na deski je z logičnega vidika v bistvu zelo preprosto.

2015_01_17_umag_2

Se morda kdo ne strinja?

Savudrija, 9.12.

09/12/2014

Po dolgem preživljanju dnevov pod pustim oblačnim nebom so moje oči končno zopet zagledale in zaužile blagodeti sončnih žarkov. Povrhu jim je bilo dano videti tudi tudi peneče se morje čez katerega se je podil veter za 3,6.

2014_12_09_savudrija_1

Za decembrsko burjo je bilo nenavadno toplo – brez težav se je dalo vozit brez rokavic. Edinole kakšnih omembe vrednih valov ni bilo na spregled tako, da smo bolj kot ne le drgnili po razburkani morski gladini.

2014_12_09_savudrija_2

Prasonisi 2014, 2. del

21/11/2014

Dnevi se na Prasonisiju običajno drug od drugega ne razlikujejo pretirano. Drug od drugegega odstopajo le po jakosti vetra in količini oblačil, ki jih ob večerih nadenemo nase. Letos so se vmes vrinili še trije dodatni parametri: oblačnost, poplavljenost in (pre)pogosti obiski predstavnikov lokalnih oblasti. Ponavadi se nad nami razprostira večna sinja modrina, ki jo je letos nekajkrat prekinila za to obdobje nenavadna oblačnost. Navajen sem vožnje po s soncem obsijani morski gladini, ki se spremeni v senčno le, ko jo s svojimi letečimi zmaji iznakazijo kajterji. Tega ne maram. Vedno, ko se to zgodi, se mi prav vsakič srce znajde na dnu zadnjega dela poletnih kratkih hlač. Pri vsakem takem dogodku se mi namreč zdi kot da je nebo prekril gromozanski ognjebruhajoč zmaj, ki bo zdaj zdaj pikiral name in me v bežnem mimohodu začopatil s svojo čeljustjo ter v enem zamahu pohrustal. Predstavljajte si sedaj, kako sem se počutil, ko je nebo namesto enega samega zablodelega zmaja preplavila cela eskadrilja. Za ta prvi parameter žal nimam nobenih fizičnih dokazov, imam pa jih za drugega.

2014_prasonisi_poplava

Po dvanasjtih suhih obiskih sem med trinajstim prvič doživel poplavo.

Dvomim sicer, da bi lahko za zgornje vsaj delno krivili nekega letošnjega povsem dotičnega povratnika na Prasonisi, česar pa za zadnji parameter nikakor ne bi mogel reči, kajti njegova zgodovinska dogodivščina povezana s tamkajšnjo roko pravice ga samodejno ponuja za dežurnega krivca. Kakorkoli že, zaradi njegove osebne varnosti bo njegova identiteta raje ostala neobelodanjena.

2014_prasonisi_nontipical_day

Poplavo so delno zakrivili tudi kotaleči se valovi, ki se nato do konca mojega dopusta niso vrnili.

Veter je bil letos v primerjavi s prejšnjimi leti v povprečju šibkejši in s tem v štric je nekako korakal tudi obisk omembe vrednih valov. Takšno vremensko stanje name sicer ni vplivalo škodljivo sem se pa kar nekajkrat zalotil med tolaženjem bližnje okolice s sledečim retoričnim vprašanjem: Kaj je lepše; v kratkih hlačah piti pivo na grškem soncu ali zmrzovati v deževni domovini?

2014_prasonisi_tipical_day

Vodna gladina v privetrnem zalivu je, ko je pihnilo močneje, izgledala nekako tako kot zgoraj.

2014_prasonisi_jutro

Kar nekaj jih je svoj prvi dnevni odmerek vetra iskalo v jutranjih seansah.  Mene ni bilo med njimi. Na dopustu je zgodaj pač veliko prezgodaj.

2014_prasonisi_skala

Savudrija, 26.10.

27/10/2014

Po dobrih dveh mesecih zopet z vetrom v mokrih laseh.

2014_10_26_savudrija_a

Ciklonska burja, 2.9.

03/09/2014

Iz turobne deževne Savudrije sva se s Kunčijem po kratkem posvetu z domačo bazno postajo odpeljala naprej v Ližnjanski dež. Tam sicer prav tako nisva vozila nič, lahko pa bi jo odnesla še za odtenek slabše. V Ližnjan sva namreč prispela, ko se je veter že poslavljal in nama na najino srečo v zadnjem trenutku preprečil vstop v vodo. S tem nama je bilo prizanešeno kasnejše zmrzovanje v mokrih oblačilih na obali. Po dveh urah čakanja sva na hitro pospravila stvari in se po blatni avtomobilski drsalnici odpeljala proti domu. Bilo nama je celo tako zoprno, da sva to storila še vedno oblečena v neopren in se veliko raje preoblekla na asfaltu prve bencinske črpalke.

Res čudno vreme zadnje čase; na zadnjih mojih domačih surfarijah bi se na jugu moral mazati s kremo za sončenje, ob burji pa skrivati pod dežnikom odet v dežni plašč.

2014_09_02_liznjan

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.