Jugo vikend, 2.10. – 4.10.

Pobeg iz Ljubljane v petek opoldan in ogrevanje v Savudriji. Neprespano preživeta noč v Premanturi v znamenju neusmiljene borbe s komarji in nato prav tako neusmiljene borbe z zelo močnim jugom na Kamenjaku.

Mirna in prespana noč na barki v Izoli in potem v nedeljo dopoldan darilo v Savudriji iz večinoma jugozahodne smeri.

Foto: Cath

Gradež, 25.9.

Ko so nam, navadnim smrtnikom brez nepremičnine ali pa plujoče premičnine stacionirane pri naših južnih sosedih, povratna vrata zaprta, nam ne preostane drugega kot raziskovanje novih krajev. In ni lepšega, ko se ti ta pustolovščina pokrije z nenavadno dobro napovedjo. Gradeška laguna je poznana kot sanjski kraj naši kolegov kajterjev, katerih mini smerniki njihovih TwinTipov niti najmanj ne kažejo znakov frustrirajoče sekirancije zaradi obilice morske trave.

Sam sem moral, na rovaš le te, na poti do zunanjih plitvin kar nekajkrat sestopiti in se znebiti nabrane nebodijetreba. Da, prav ste prebrali, sestopiti, saj mi morska gladina na današnji dan ni segala višje kot do pasu. Na srečo težav s travo izven lagune ni bilo. Tam so prevladovali kaotično razporejeni valovi za direktne skoke in, bolj kot ne, backside vijuganje z občasnim izletom v frontside. Skratka nekaj, kar bi lahko najbližje opisal kot nekakšen surferski peskovnik.

Lignano, 18.9.

Na napoved kot je bila ta bi se v starih dobrih časih brez pomislekov odpravil na jug Istre in po vsej verjetnosti odvozil dan, kakor tudi jutro potem, zatem pa užival sadove minulega dela in kvalitetno odlenaril v večer v umirjenosti enega izmed njenih neštetih zalivov.

Tako pa sem se odpravil na dokaj kratko košnjo morske trave v peščeno deželo osamelih ležalnikov in pred soncem sramežljivo skrivajočih se senčnikov.

Seča, 30.8.

Situacija s prehajanjem slovensko-hrvaške meje že meji na skrajno ironično. Vsakič namreč, ko se mi obeta kakšna surfarija in bi se bilo za boljši veter potrebno odpeljat k našim južnim sosedom, se jim dan poprej nalepi rdeča nalepka, kar v praksi pomeni, da je večina navadnih ljudi omejena zgolj na opazovanje njihove obale s strani naše rodne grude. V kritičnem pomanjkanju krajev, kjer jugo dovolj ustrezno doseže našo obalo, sem se tako prvič po dveh desetletjih, plus še kakšno leto povrhu, odpravil v Sečo.

Za ogled terena sem določil soboto točno opoldne. Glede na mejno napoved sem pričakoval kar nekaj obiskovalcev, vendar me je to, kar sem videl, vseeno presenetilo. Že samo obcestje je bilo zapolnjeno s pločevino zato sva se s Cath nemudoma obrnila na prvem možnem obračališču, ki je bilo v bistvu tudi zadnje in edino, in se odpravila v Izolo. Tam sva usposobila kolesi ter se z njima po Paranzani odpeljala nazaj. Ta dan je tako minil v znamenju prijetnega biciklistično turističnega izleta.

Nedeljski načrt je veleval kar se da zgodnji prihod, ki pa se je kljub relativno zgodnji uri izkazal kot za las ujet. Na parkirišču sem namreč s pomočjo dobre volje in prijaznosti kolegov, ki so prišli pred mano, uspel zasesti zadnji prosti parkirni prostor. Nadaljnje dogajanje je potem minilo v znamenju hokejske tekme – razdeljeno je bil na tretjine. Najprej je pihnilo za dvajset minut, se uscalo in na vrsti je bil daljši odmor, v katerem je polovica vetra željnih obupala in pospravila. Nato je čez čas zopet pihnilo za dobrih dvajset minut nakar je sledil drugi odmor. Za njim je prišla na vrsto finalna tretjina, seveda zopet dvajesetminutna, z najmočnejšim vetrom. Ob koncu tekme nam je ostalo še ravno toliko časa, da smo lahko tisti malo hitrejši še uspeli zložiti in pospraviti opremo saj je sledil čisto pravi vesoljni potop. Večina se je potem strinjala, da niti ni bil tako napačen saj nam je prihranil domače tuširanje.

Fotografije: CathIphone

Savudrija, 5.8.

Pripeljal sem se po skrajšanem delovniku na katerem sem vsake toliko pokukal na kamero s Crvenega vrha, sicer zgrešil močnejši veter, vendar vseeno ujel dobro uro večernega drgnjenja s 4,8. Bo pa ta dan šel v zgodovino kot dan, na katerega se je na dotičnem kraju zbralo več wingfoilerjev kot windsurferjev.

Foto: CathIphone

Mesečev zaliv, 7.7.

Ne bi si znal razložiti zakaj so mi, že drugič zaporedoma, ob načrtovanem obisku Savudrije ob burji, dan pred tem ponovno zagodli zadnji ukrepi namenjeni omejevanju širjenja zlonamerne človeške viroze. Čeprav bi tokrat verjetno lahko brez težav smuknil čez mejo in nazaj, sem si veliko bolj želel ponovnega obiska zaliva, mimo katerega sem svoje čase velikokrat plul na popoldanskih jadralskih izletih med Izolo in Piranskim zalivom. Na to je malce vplivalo tudi dejstvo, da je lokacija praktično v moji počitniški soseščini, samo čez hrib se je bilo potrebno odpeljati.

Ob pogledu na peneče vzvalovano morje v daljavi sem v parkirini avtomat nemudoma vložil kovance, pod eno roko prijel desko in jambor, v drugo pa lok in dve jadri. Osemstometrski pohod z opremo ni ravno mačji kašelj, je pa bil nagrajen z dobrima dvema urama s štiridve na enem izmed najlepših delov naše obale. Ko sem se po koncu surfarije vrnil na obalo, sem tam že naletel na gručo v zavetrju ležerno ležečih naturistov, ki po vsej verjetnosti niso pričakovali gverilskega uleta v neopren oblečenega čudaka.

Karseda hitro sem razstavil opremo in ponovno polno otovorjen zapustil prizorišče. Saj ne, da bi mi bilo nerodno v družbi nagcev, edinole parkirnemu listku so se že nevarno začele šteti zadnje minute.

Dan zatem sem ugotovil, da sem si ponovno prislužil muskelfiber. In to ne zaradi pretirane surfarije, temveč enostavno zaradi prenašanja opreme do plaže in nazaj.

Po poteh obujanja spominov, 28.6.

Ko sem po končani surfariji na Preluškem parkirišču naletel na Marka Ribnikarja, mi je ta, takoj po pozdravu, navrgel: Koliko časa pa tebe ni bilo tukaj? Kakšnih sedemnajst let? Ja, najbrž bo res nekaj takega, sem mu z nasmeškom odvrnil. Nekako nisem imel potrebe po jutranjem drgnjenju po vodni gladini kjer je možnost zajahati val, z vidika priljubljene naravoslovne vede, ki sliši na ime matematika, enaka nič. Saj ne, da bi se šel kakšnega nebodigatreba valovarskega snoba, dričanje po ravni vodi ima prav poseben čar in je prav fletno, ampak v glavnem mi je uspelo potešiti potrebo po lovljenju vetra na surfarijah, ki se niso začenjale ob jutranjih zvokih petelinjih budnic in veselih ponočnjakov, ki so si za zaključek vandranja zaželeli kopanje ob zori. Po spletu okoliščin pa je tokrat naneslo, da sva se s Cath v soboto odločila preizkusiti kako izgleda spanje na debeli peni. Peni nameščeni v zadnji dve tretjini najinega novega surfmobila. Ker pa tako početje v neki zakotni ulici v Ljubljani seveda ne bi imelo smisla, sva se temu v izogib veliko raje odpeljala nekam, kjer bom morebiti lahko celo surfal.

Ko se vodna gladina še skriva pred sončnimi žarki, le ti že božajo barke v Voloskem.

Po jutranjem pregledu sveže napovedi sva se potem odločila podaljšati najin izlet vse do Ravnija. Tam se je potem popoldan razvil prijeten maestral za jadra od sedem kvadratov navzgor, meni pa je vmes celo uspelo ujeti dobre pol ure dovolj močnega vetra za 5,6.

Slovenska obala, 24.5.

Jutranje patruljiranje ob slovenski obali me je nagradilo z tri četrt ure na pol plutja na pol glisiranja. Ni veliko, je pa edino kar sem do sedaj uspel iztržiti v dveh dobrih mesecih in pol od zapovedi nepremikanja in družbene izolacije. Šlo mi je celo tako dobro, da niti jadra nisem zmočil.

Foto: Cath

Savudrija 1.3.

V vodo sem se podal takoj, ko se je okrepilo dovolj za 4,8. Po kake tri četrt ure sem presedlal na 4,2 in oddelal še približno enako količino časa. Proti koncu moje solo seanse so počasi na vodo pričeli prihajati še ostali današnji udeleženci. Mraza ni bilo in rahel dež, ki je nepretrgoma pršel na nas, tudi ni bil moteč.

Kamenjak, 29.2.

Vse se enkrat zgodi prvič. Danes je, po nekakšnem srečnem naključju, naneslo, da mi je v mojih dvainpetdesetih letih življenja prvič uspelo surfati na tako nenavaden datum, kot je današnji.

Foto: Cath