Strunjan, 17.4.
Malo za 4,8 in malo za 5,6.
Foto: Cath
Strunjan, 3.4. in 4.4.
V soboto za 4,2 z lokalci in v nedeljo rojstnodnevno darilo za 5,6 s samim sabo in nikomer drugim razen naključnih sprehajalcev. Potem, ko sem prilezel ven v neoprenu debeline 5,4, je mimo v žabjem slogu priplavala gospa naturistka v Evinem kostumu in kakor je izgledalo je niti malo ni ganilo dejstvo, da ima morje komaj dobrih 12°C.
Javno podjetje Okolje Piran d.o.o. je s prvim aprilom podražilo surfarnino na 1,50€ na uro. Če bi sedaj še tlakovali 1m široko pot, da bi lahko privozičkali opremo do rta verjetno ne bi nihče imel prav nič proti. No, seveda tega v naravnem rezervatu ni za pričakovati in upam, da bo ostal neokrnjen, zato bomo za ta denar še vedno z veseljem mulili opremo.
Strunjan, 20.3. in 21.3.
Najhladnejša burja od vseh letošnjih burij. Je znalo tudi zanohtati.
Foto: Neža
Strunjan, 6.3.
Zimska sončna burja za rokavice. Nihajoče in precej razbito a s 4.2 se je dalo kar lepo odvozit.
Foto: Cath
Strunjan, 27.2.
Sedemstopetdesetmetrska nošnja opreme od parkirišča do plaže še nikoli ni bila tako prijetna.
Jugo vikend, 2.10. – 4.10.
Pobeg iz Ljubljane v petek opoldan in ogrevanje v Savudriji. Neprespano preživeta noč v Premanturi v znamenju neusmiljene borbe s komarji in nato prav tako neusmiljene borbe z zelo močnim jugom na Kamenjaku.
Mirna in prespana noč na barki v Izoli in potem v nedeljo dopoldan darilo v Savudriji iz večinoma jugozahodne smeri.
Foto: Cath
Gradež, 25.9.
Ko so nam, navadnim smrtnikom brez nepremičnine ali pa plujoče premičnine stacionirane pri naših južnih sosedih, povratna vrata zaprta, nam ne preostane drugega kot raziskovanje novih krajev. In ni lepšega, ko se ti ta pustolovščina pokrije z nenavadno dobro napovedjo. Gradeška laguna je poznana kot sanjski kraj naši kolegov kajterjev, katerih mini smerniki njihovih TwinTipov niti najmanj ne kažejo znakov frustrirajoče sekirancije zaradi obilice morske trave.
Sam sem moral, na rovaš le te, na poti do zunanjih plitvin kar nekajkrat sestopiti in se znebiti nabrane nebodijetreba. Da, prav ste prebrali, sestopiti, saj mi morska gladina na današnji dan ni segala višje kot do pasu. Na srečo težav s travo izven lagune ni bilo. Tam so prevladovali kaotično razporejeni valovi za direktne skoke in, bolj kot ne, backside vijuganje z občasnim izletom v frontside. Skratka nekaj, kar bi lahko najbližje opisal kot nekakšen surferski peskovnik.
Lignano, 18.9.
Na napoved kot je bila ta bi se v starih dobrih časih brez pomislekov odpravil na jug Istre in po vsej verjetnosti odvozil dan, kakor tudi jutro potem, zatem pa užival sadove minulega dela in kvalitetno odlenaril v večer v umirjenosti enega izmed njenih neštetih zalivov.
Tako pa sem se odpravil na dokaj kratko košnjo morske trave v peščeno deželo osamelih ležalnikov in pred soncem sramežljivo skrivajočih se senčnikov.
Seča, 30.8.
Situacija s prehajanjem slovensko-hrvaške meje že meji na skrajno ironično. Vsakič namreč, ko se mi obeta kakšna surfarija in bi se bilo za boljši veter potrebno odpeljat k našim južnim sosedom, se jim dan poprej nalepi rdeča nalepka, kar v praksi pomeni, da je večina navadnih ljudi omejena zgolj na opazovanje njihove obale s strani naše rodne grude. V kritičnem pomanjkanju krajev, kjer jugo dovolj ustrezno doseže našo obalo, sem se tako prvič po dveh desetletjih, plus še kakšno leto povrhu, odpravil v Sečo.
Za ogled terena sem določil soboto točno opoldne. Glede na mejno napoved sem pričakoval kar nekaj obiskovalcev, vendar me je to, kar sem videl, vseeno presenetilo. Že samo obcestje je bilo zapolnjeno s pločevino zato sva se s Cath nemudoma obrnila na prvem možnem obračališču, ki je bilo v bistvu tudi zadnje in edino, in se odpravila v Izolo. Tam sva usposobila kolesi ter se z njima po Paranzani odpeljala nazaj. Ta dan je tako minil v znamenju prijetnega biciklistično turističnega izleta.
Nedeljski načrt je veleval kar se da zgodnji prihod, ki pa se je kljub relativno zgodnji uri izkazal kot za las ujet. Na parkirišču sem namreč s pomočjo dobre volje in prijaznosti kolegov, ki so prišli pred mano, uspel zasesti zadnji prosti parkirni prostor. Nadaljnje dogajanje je potem minilo v znamenju hokejske tekme – razdeljeno je bil na tretjine. Najprej je pihnilo za dvajset minut, se uscalo in na vrsti je bil daljši odmor, v katerem je polovica vetra željnih obupala in pospravila. Nato je čez čas zopet pihnilo za dobrih dvajset minut nakar je sledil drugi odmor. Za njim je prišla na vrsto finalna tretjina, seveda zopet dvajesetminutna, z najmočnejšim vetrom. Ob koncu tekme nam je ostalo še ravno toliko časa, da smo lahko tisti malo hitrejši še uspeli zložiti in pospraviti opremo saj je sledil čisto pravi vesoljni potop. Večina se je potem strinjala, da niti ni bil tako napačen saj nam je prihranil domače tuširanje.
Fotografije: CathIphone
Savudrija, 5.8.
Pripeljal sem se po skrajšanem delovniku na katerem sem vsake toliko pokukal na kamero s Crvenega vrha, sicer zgrešil močnejši veter, vendar vseeno ujel dobro uro večernega drgnjenja s 4,8. Bo pa ta dan šel v zgodovino kot dan, na katerega se je na dotičnem kraju zbralo več wingfoilerjev kot windsurferjev.
Foto: CathIphone
