Skip to content

Savudrija, 14.9. in 15.9.

15/09/2017

V četrtek sva si morje delila z Jako; on s 5,2, jaz z 4,8.

V petek sem si morje delil z zgornjim pernatim prijateljem; jaz s 5,7, zanj pa ne vem.

Advertisements

Prasonisi 2017

13/09/2017

Ližnjan, 29.4.

02/05/2017

Po sredini surfariji, v kateri sem bolj kot ne obnavljal telesno motoriko, ki je po mesecu in pol suše postala resno zakrnela, sem se seveda razveselil ponujene ponovne priložnosti. S štartom ob šestih iz garaže (vmes sem pobral še Kunčija) sva ciljala na prihod ob pol devetih, kar bi v običajnih razmerah pomenilo biti na vodi ravno pravi čas, ko se burja s pomočjo sonca okrepi. Zamik sva doživela že takoj zjutraj saj cestna zapornica, ki omogoča dovoz na Kunčijevo dvorišče ni in ni hotela sodelovati. Po vztrajnem prepričevanju se naju je le usmilila in tako naju poleg obiska na bencinski črpalki ni zadrževalo več nič. Vsaj tako sem si predstavljal sam. Malo sem se edino zamislil ob povečanem prometu proti morju in se s tem v vidu za optimalno mesto za prehod meje odločil za mejni prehod Sečovlje.

Izkazalo se je, da je očitno imela velika večina voznikov povsem enako zamisel. To se je potem udejanilo kot nenačrtovano tri četrt urno čakanje na prehod meje med katerim sem preveril jutranjo napoved in malce razočarano ugotovil, da ni več tako obetavna kot na predvečer odhoda, kar je botrovalo temu, da sem že videl odvijati se črn scenarij v katerem se bom namesto od zunaj zmočil samo od znotraj. Bližje sva bila Ližnjanu vedno bolj je kazalo, da se to morda le ne bo zgodilo. Ob prihodu sem namreč z minimalnim premislekom takoj sestavil 4,2 in se z njim udobno dričal uro in pol nakar sem ga z po krajšem odmoru zamenjal za 4,8 in odpeljal še nadaljne dobre pol ure. Slednje sem storil predvsem z namenom, da naredim še nekaj dodatnih testnih krogov s sposojeno novo desko Flikka Custom Compact 85.

Najprvo moram omeniti, da je nastopila v neposredni primerjavi z mojo Tabou DaCurve 85 2011. Desko bi glede na njen izgled s prirezanim nosom in skrajšanim repom lahko uvrstil med t.i. stubby deske. Kljub kratkosti je pri plutju stabilna vendar pa je potrebno za čim hitrejše in učinkovito izglisiranje imeti težišče rahlo bolj naprej in se potem ob izglisiranju hitro pomakniti v zanke. Da ne bo pomote, deska sama po sebi z relativno ravnim rockerjem ni nikakršen lenuh kar se tiče izglisiranja vendar se da to z pravšnjo tehniko še izboljšati.

Med vožnjo sem imel občutek, da kar leti čez morsko gladino. Na trenutke, med močnejšimi sunki vetra, se mi je zdelo, da morda celo malce preveč. Osebno mi je namreč bolj všeč, če imam med vožnjo več kontrole nad desko. V ustju ližnjanskega zaliva sicer nisem imel nobenih težav, me pa seveda zanima kako bi se glede tega ujela v bolj razbitih pogojih odprtega morja.

Navajen moje deske sem zavil v obrat, tako kot ponavadi, na srednje dolgo in takoj se je pokazalo, da sem zajahal eno malo drugačno žverco. Na koncu obrata sem se namreč skoraj ustavil in potonil. V redu, sem si rekel, pozabi na svojo staro dobro DaCurvo in se popolnoma posveti temu, kar imaš pod nogami. Prva stvar, ki sem jo spremenil je bila ta, da sem nehal lenarit in sebe ter njo prijel na kratko. Z kratkimi loki in hitrimi prestopi so bili glisirajoči obrati pravi adrenalinski užitek. Vse to se je potem še dodatno izkazalo v edinem dobrem valu, ki sem ga uspel ujet; majhen lok brez nepotrebnega frontside zavlačevanja, takojšnja preusmeritev (rail to rail) ter na koncu še top turn za obliznit. Vse lepo zvezno izvedeno, kot iz knjige. Zadeva, ki bi jo z užitkom in nemudoma ponovil še neštetokrat. Ko bi le pogoji sodelovali a žal niso.

Tako tudi nisem mogel resneje sprobati daljših zavojev po valu odprtega morja. Morda naslednjič, če se bo še kdaj ponudila priložnost, česar se iskreno povedano ne bi branil, saj se mi zdi, da si še nisva povedala vsega.

Vseeno si upam trditi, da bi bil z njo srečen vsak, ki ima rad hitro vožnjo z aktivnim in agilnim zavijanjem po valu ali pa tudi brez njega. Povrhu vsega pa tudi na plaži dobro izgleda 🙂

Savudrija, 26.4.

27/04/2017

Ujel sem 20 min. opoldanske seanse z 4,2 nakar je sledilo čakanje. Veter se je v šibkejši obliki (4,8) vrnil pozno popoldan, ko so se že vsi spokali domov in nama z Urošem postregel z lepim zaključkom dneva.

Savudrija, 4.3.

05/03/2017

Čakanje, kofetkanje po turško z dodatkom (hvala fantje), čvekanje, balinčkanje, rosenje in na koncu dobro uro pred večerom še surfanje.

20170304_savudrija_1

20170304_savudrija_2

Savudrija, 28.2.

01/03/2017

20170228_savudrija_1

20170228_savudrija_2

20170228_savudrija_3

20170228_savudrija_4

Savudrija, 25.2.

26/02/2017

Jakost sprva mejnega vetra se je začela dvigovati okoli enih. Burja je sicer malo cukala a se kljub temu vztrajno krepila tako, da sem vozil 5,7 vedno bolj na polno dokler nisem po dveh urah izmučen zaključil. V drugem delu in potem kasneje, ko sem že prenehal, bi lahko brez težav imel tudi 4,8. Bilo je tudi dovolj toplo in rokavice tako niso bile potrebne.

20170225_savudrija_02

20170225_savudrija_01

Savudrija, 24.1.

25/01/2017

Pričakoval sem močnejši veter zato sem se malo začudil ‘oljnatim’ zaplatam v Portoroškem zalivu, ko sem se ob enajstih peljal mimo. V Savudriji je ob prihodu pihalo okoli deset vozlov. Veter se je potem dvignil po poldrugi uri popoldan in mi postregel z ravno pravšnjo jakostjo za uživantsko uro in pol s 4,8 po presenetljivo lepem valu. Proti koncu seanse je obrnilo tako močno vzhodno, da sva morala s kolegom katerjem, s katerim sva si sama delila spot, za prihod na obalo izvesti kar nekaj žabjih migljajev z nogami.

2017_01_24_savudrija

Prasonisi 2016, 2. del

29/11/2016

Po preživetem večeru s starim dobrim irskim prijateljem sem si kot prvo stvar po izkrcanju privoščil gyros pito pri Stekiju – okrepčevalnici v mestu pri avtobusni postaji, ki ne slovi ravno kot najbolj higiensko neoporečna vendar njena pita kljub temu vseeno enostavno sede. Pred tem sem po dveh kroženjih po okoliških ulicah v iskanju prostega parkirnega prostora lepo po balkansko pustil avto ob cesti, pogled daleč od okrepčevalnice in potem s kotičkom očesa opazoval, če bi se slučajno pojavil kdo izmed lastnikov po sili razmer zaparkiranih vozil.

2016_praso_blog_01_bor_raketa

2016_praso_blog_13_mp

Khm, le zakaj se tega manevra, kot že tolikokrat poprej, nisem poslužil tudi lansko leto, ko sem kot zaveden udeleženec prometa parkiral na parkirnem mestu in potem ob povratku z vetrobranskega stekla presenečen pobral roza listek na katerem je bila poleg registrske številke in znamke mojega avta edina meni razumljiva stvar dvomestna arabska številka za katero so stale štiri črke, ki so lahko pomenile edino le oznako naše skupne evropske valute.

2016_praso_blog_09_pjombo

2016_praso_blog_12_diana

Ob prihodu na Prasonisi je bila potem prva stvar, ki sem jo izvedel ta, da so podobne listke z vetrobranskih stekel svojih avtodomov pobirali tudi vsega hudega navajeni dopustniki našega malega poletnega raja. Le da je bila številka na njihovem kosu uradnega papirja za spremembo trimestna. Da, prav ste prebrali. Naposled se je zgodilo. Čisto zares se je pričelo podeljevanje kazni za divje kampiranje. Koliko? Tristo. Evrov. V primeru vestnosti in poravnave v desetih dneh potem le pol toliko.

2016_praso_blog_11_milos

2016_praso_blog_02_danijel_raketa

2016_praso_blog_04_jorga_bottom

Nato se je sredi mojega dopustovanja kar iz ničesar ponovno zgodila francoska revolucija. Le da za spremembo tokrat na grških tleh. Ob naslednjem krogu podeljevanja barvnih papirčkov je namreč francoska enklava po načelu ‘Naj se ve kdo je tu gospod!’ pokazala zobe in na pomoč poklicala svojo ambasado. Kaj so jim natvezili ne vem, vem pa, da nas je posledično prišla obiskat delegacija s samim rodoškim županom na čelu in da je bil potem do mojega odhoda pred njimi mir. Kolikor sem zasledil se je štorija z limanjem listkov, po tej recimo da krajši prekinitvi, ponovno nadaljevala sredi avgusta.

2016_praso_blog_10_sanja

2016_praso_blog_06_no_kite_rescue

Druga sprememba, ki me je veliko bolj prizadela, je bilo občutno zmanjšanje terase pri Kalimerotu. Kot osebi, ki tam preživi veliko nadvse koristno porabljenega dopustniškega časa, bodisi ob pivu čez dan oz. retsini zvečer, sem se občasno počutil nekam čudno utesnjen.

2016_praso_blog_03_jana_bottom

2016_praso_blog_05_luka_top

To bi nekako bilo to. Drugače je pa pihalo kar v redu. V bistvu zelo dobro. Večinoma sem vozil 4’8 in 85 litrov, kar je v primerjavi s prejšnjimi dvemi leti občutno bolje. Trave je bilo sicer sčasoma vedno več kakor tudi ostale plastične nesnage. Edino folka je bilo morebiti malo manj. Morebiti. A ja, pa pir je dražji. Za celih trideset odstotkov. Tsampiko je za to lepo po domače okrivil državo. Verjetno je imel prav. Smo pa na rovaš tega namesto na Mythos tu in tam navalili na Alfo, ki je bila prejšnja leta malce dražja in s tem prostovoljno podpirali lokalno gospodarstvo.

2016_praso_blog_07_easy_living

Za konec še ne tako drobni tisk; če si na poti na morje primoran čez noč prenočiti v mehanični delavnici se ti obeta v redu sezona. Ko pa se ti to zgodi dvakrat, potem se boš po vsej verjetnosti domov vračal smejoč.

2016_praso_blog_08_the_place1

Savudrija, 6.11.

06/11/2016

Na začetku so se razmere tako hitro spreminjale, da sem še preden sem sploh stopil v vodo kar 4 krat sestavljal jadra; najprej 4,2, nato 3,6, potem 4,8 in zopet nazaj na 4,2. Z njim sva na koncu tudi preživela dveurno mučenje po obupno razbiti morski gladini.

2016_11_06_savudrija_1

2016_11_06_savudrija_2

Človek ima povsem drugačno predstavo kako naj bi izgledal na vodi. Nakar enkrat naključno uleti v kader kakšnemu fotografu, da si potem lahko to svojo idealistično predstavo ob kozarcu priljubljene tekočine v temačnem kotu domačega pajzla brez zadržkov izbije iz glave: Ne, dragi moj Borut, ovinkov ne zalagaš tako hudo položno kot ti to morebiti namiguje center za ravnotežje v srednjem ušesu. Okej?

2016_11_06_savudrija_3a
Foto zgoraj: Matjaž Mihelčič, Vir: Vetercek.com