Opoldanski trenutek zatišja, ko je pihalo le 20 vozlov.

Sašo je, prepričan v dobro napoved, s sabo vzel le 4’3. Ob prihodu se je že začel nelagodno spraševati zakaj ni vzel tudi petke. Vendar tako stanje ni dolgo trajalo saj se je veter kmalu okrepil. Nato se je okrepil še malo. In potem še malo. Toliko, da  mu je tudi do konca zategnjeno jadro kljub obilici dobre volje in želje po surfariji kaj kmalu postalo preveliko. Pri 30 vozlih  s sunki okoli 40 niti ne tako nenavadno, kajneda?

Obe osebi z jadri ta dan v boju z naravnimi silami: Sašo (levo) in Angelo (desno in spodaj), ki se je zopet neumorno metal v forwarde.

Sašo je potarnal, da se mu pozna, ker že dolgo ni vozil. Na fotografiji se tega ne opazi.

Pridružil sem se mu in izlet izkoristil za preizkušnjo zmogljivosti mojega Nikona D90 v video načinu. Daljnoročne napovedi so nedelji pripisovale edini dan, ko bodo temperature še omogočale znosno surfarijo. Nato so se v posmeh kičastemu januarju začeli drugačni z zelo močno in ledeno burjo zaznamovani časi, ko celo v Benetkah zmrzuje morje.

Možakar se je neutrudno enoročno vrtel okoli svoje osi.

Za zaključek objave sem prihranil video izdelek. Čeprav sem snemal s stativom na zavetrnem mestu so posnetki tresoči. Opazi se tudi stopenjsko spreminjanje osvetlitve. Vseeno se mi je zdelo škoda posnetke zavreči. Tako je nastal dokument o Sašotovem preživetju mrzlega zimskega januarskega dne v tipičnih lignanskih cross-on shore pogojih.

Ogled v HD je možen s klikom na naslov ali Vimeov logotip.

V prihajajočem letu vam želim čim več sonca in vetra in visokih valov. In ne pozabite; če nikoli ne padete v vodo, se povsem očitno ne trudite dovolj!

V živo sem si predstavljal izvedbo bottom turna na kritičnem mestu neposredno pred skalami.

Po prvem ogledu sva z avtom naredila še en krog a se kmalu vrnila nazaj. Najprej sva polna vznesenosti nameravala iti v vodo kar na rtu kjer so se lomili valovi nakar sva po krajšem premisleku to raje storila malo globje v zalivu. Zaradi zavetrja sva morala do vetra odplavati približno 40m. Prva glisaža je nakazovala lepo seanso. Na poti ven so mi nasproti prihajale vedno večje gmote vode. Pred otočkom so bili vrhovi tudi okoli dveh metrov in pol višje od dolin. Že takoj pri prvi vožnji nazaj se je žal izkazalo, da je veter zelo nihajoče sorte. Z mojim 4’2 sem to občutil veliko bolj kot Kunči z njegovim 5’0. Ves čas sem se boril z višino in nikakor mi ni uspelo zadovoljivo ujeti vala, ki se je lomil na rtu. Po eni uri je že tako luknjast veter še popustil zato sem se delno razočaran nemudoma odpravil ven.

Kunčija je med plutjem proti domu osrečil reful. V ozadju valovi sproščajo nakopičeno energijo.

Ajped, nepogrešljiv gizmo tudi za raziskovanja željne jadralce na deski?

Potem, ko sva se oba spravila v najine suhe cunje, se je pripeljal Grega. Skupaj smo se nato odpeljali pogledati še kako izgleda v Barbarigi. Tamkajšnji pogoji se nam niso zdeli nič posebno boljši. Morda je le veter deloval močneje. Smo pa v sosednjem zalivu naleteli na čisto prave surferje, ki so v zavetrju polotoka lovili povsem gladke valove. Sam občudujem valove in vse kar je povezano z njimi. Zadnje leto sem dokaj redno spremljal prenose tekem najboljših svetovnih surferjev a videti fante, ki to počnejo pred tvojimi očmi, čeprav to seveda niti pod razno ni primerljivo, je vseeno nekaj povsem drugega. Še posebno, če se to zgodi na našem* modrem Jadranu (*pridevek v spomin na stare dobre z materializmom in grabežljivostjo ne tako zaznamovane čase, ko je bivša Jugoslavija še obstajala in smo se vse narodnosti v njej v glavnem imele rade med seboj in je bilo vse od vsakogar). Dobro so se imeli tudi naslednji dan. Poglejte in preberite si več na povezavi do kolegov surferjev iz LegitFilms.

Večerni vtis iz Barbarige.

Med iskanjem spota in zgrešitvi odcepa se je ponovno izkazalo, da razdalje med kraji na zemljevidu vedno delujejo daljše kot v času vožnje z avtomobilom. Jutro je bilo popestreno še s pogledom na levi bok ležeči Mercedes in bližnjim srečanjem z nasproti se vozečim lokalnim avtobusom pri katerem ni veliko manjkalo, da se ne bi končalo s trenutno zaustavitvijo pod njegovim levim kolesom. V začetku smo se skrivali pred dežjem in zelo kratek čas vozili malo opremo. Po tem so se deževni oblaki umaknili. Skupaj sem nabral slabi dve uri drgnjenja po še sprejemljivo razbitem morju. Surfanje v nikoli do sedaj obiskanih krajih ima prav poseben čar.

Avtor bloga med izsiljenim poskokom.

Spraševal sem se ali je to mesto že kdaj gostilo opremo za jadranje na deski.

Nebo v resnici ni bilo tako obarvano.

Močan veter na celini še ni zagotovilo, da bo tako tudi v Lignanu.

Kajt tihožitje z aktivnim vložkom.

Oliver Da Supah-Sonik… Savudrija je brez njega kot priljubljeni bar kjer je zmanjkalo točene pive… (slovnično zgrešena sklanjatev zadnjih dveh besed je tu povsem namenoma).

Ti dve fotki posvečam vsem zvestim, na romantiko neozdravljivo udarjenim bralkam bloga.

Po opremi sodeč bi to znal biti Blaž.

S Sašotom sva ob treh po hokejsko izvedla letečo menjavo; on v igro, jaz iz nje.

Sašo je ta dan ravno zaključeval četrto desetletje svojega obstoja. Ob tem bi se mu rad zahvalil za vse, kar je posredno ali neposredno storil za napredek moje surfarije. Brez njega sigurno ne bi gojil take ljubezni in želje po valovih kot jo sedaj. V zahvalo mu posvečam spodnjo fotografijo.

Sobota; sonce, veter, valovi… dan kot vzet iz pravljice… z lepotno napako…

Zapolnjena obala in okupirana štanga v soboto.

Medtem, ko je bila sobota v znamenju sonca in mejnega nihajočega vetra (5’0) je bila nedelja oblačna, z močnejšim, ravno tako nihajočim vetrom (zjutraj sem vozil 4’2) in občasnim dežjem.

Okupacija se je nadaljevala v nedeljo.

Še nekaj visokoleteče akcije.

Po dveh letih pavziranja si je ta dan za surfarijo izbral tudi moj brat Bojan a se mu ni izteklo ravno tako kot je najbrž menil, da se mu bo. Ne dolgo potem, ko je odglisiral ven mu je namreč sredi zaliva počil zglob. Še dobro, da je imel okoli trapezne kljuke navito rezervno vrvico s katero je potem improviziral zglob in se uspešno vrnil na obalo. Ko je lezel iz vode, je za nameček nabasal še ne morske ježke. Za razliko od marsikoga, ki bi ga taka nesrečna dogodivščina čisto potrla, je on vse skupaj sprejel z dobrovoljnim nasmehom.

Vikend sem zaključil ob pivu in pici z druščino, s katero smo se pred leti redno srečevali na surfaških izletih. Z leve; brat Bojan, Milan, Bojan, Bernard, Miran, Sandi, Una in Milan.