Ližnjan, 17.2.

Sončne burje pri osmih stopinjah celzija nisem kanil spustiti mimo na da bi se pofočkal pri njej. Četudi le s petsedem. Malo nedeljske rekreacije ne škodi. Za vsak slučaj sem s seboj peljal tudi malo desko in 4’7. Manjšega menda ne bom rabil. Ko sem se potem bližal koncu istrske avtoceste, sem začel zaskrbljeno opazovati v vetru nihajoče veje grmov in dreves. Seveda se je na opustelem spotu izkazalo, da bi lahko brez pretiranega razmišljanja sestavil 4’2. Če bi ga imel, kajpada. Tako neumno je biti pameten in kako preklemansko težko je ob tem v avto vreči še eno jadro, lok in jambor. Saj je šlo tudi s 4’7 a bolj kot ne ves čas na polno in tudi malo črez.

Čas je mineval med osamljenim drgnjenjem, s soncem, ki mi je svetilo in se od vodne gladine bleščalo naravnost v moj bradati ksiht. V uri in pol sem uspel ujeti eno samo omembe vredno bulo po kateri sem se v frontside lahko spustil trikrat. Povsem v redu; ena bula je še vedno več  kot nobena. Po deseti uri je veter začel cukati in mi s tem ponudil dober razlog za zaključek seanse. S tem sem prazno morje prepustil v uporabo preostalim trem obiskovalcem.

Jugo je na obalo naplavil kupe smeti. Vmes sem našel tudi pričujočo ribiško zastavico in jo nemudoma zapičil v zemljo. Zatem je opustela okolica delovala veliko prijetneje.

About these ads