Savudrija, 25.1.

Sprva sem se spogledoval že s četrtkom a se je nato s soncem nališpani petek sam od sebe ponudil kot veliko boljša izbira. Pričakovano sonce je začelo kukati izza oblakov šele tik pred Savudrijo. Tamkajšni plato se je za potrebe prenovitve kanalizacije spremenil v pravo delovišče. Te so se na jezo domačinov lotili tipično balkansko; dela se namreč izvajajo s polžjo hitrostjo. Naj mi polži te primerjave ne zamerijo. Ob desetih temperature kljub soncu niso bile nič kaj prijetne zato se mi ni mudilo prav nikamor. V eni uri je veter delno popustil in postalo je topleje. Pogled na vodo je predlagal 4’2 ter za rezervo še 4’7.

Že takoj v prvi špuri ven sem naletel na ponovno okrepljeni veter; 4’2 se je izkazal kot prevelika izbira a se je nekako vseeno dalo vozit. No, vsaj do tistega trenutka, ko je dvignilo še za odmerek več. Malo odmora ne škodi sem si rekel. Tako sem razstavil 4’7 in vkup dal 3’7 s katerim sem potem oddelal ves drugi polčas. S seanso sem zaključil okoli pol dveh, ko se je sonce začelo skrivati za jadro in me je pričelo hladiti v ročne prste. Na pomolu sem potem nepričakovano naletel na, poleg garaških gradbincev, edini nedomači osebi tisti dan tam; nasmejani starejši štajerski par, ki me je pozdravil s prešernimi besedami: Kak vas je bilo lepo gledati! Kaj vas nič ne zebe? Na kar sem jima odgovoril: Neee! Čisto nič. Saj je sončno. Je kot bi bila pomlad.