Krk, 20.1.

Imate radi sneg? Da? Lepo. Potem imate najbrže še raje veliko snega. Še lepše. Za vas. Zame ne. Upam, da ste do sedaj dobili dovoljšni odmerek in bo sedaj nekaj časa mir pred njim. Nedeljski jugo v Kvarnerju je prispel kot naročen za pobeg iz umazano belega mestnega okolja. Večinoma turobno deževna in meglena vožnja je ob zaključku reške obvoznice postala prijetnejša. V sicer oblačnem vremenu se je v daljini razločno bohotil svetleči se Rab. S Sašotom sva si vzela čas in se najprvo ustavila v krški otoški prestolnici. Kot mulec in kasneje najstnik sem v tamkajšnjem avtokampu Ježevac preživel več kot ducat poletij. Iz tistih časov so mi v spominu ostali tudi veliki, jugo spremljajoči valovi, ki so se ob čelnih naletih v pomol razblinjali visoko v zraku. Prvi obisk po tako dolgem času je bil seveda prevet z dobršnjo mero nostalgije. Ob samem prihodu se nama veter ni zdel dovolj močan, zato pa sva z užitkom pasla oči na prihajajočih valovih. Upajoč in zaupajoč napovedi sva se odpeljala še v Punat na ogled.

Tam je veter sicer deloval močneje, a na najinih obrazih se je nezmotljivo bralo, da bi se namesto po tamkajšnjem razbitku veliko raje vozila med prej ogledanimi valovi zato sva se odpravila nazaj. Žal se je med sestavljanjem opreme vreme poslabšalo. Začelo je deževati in tudi veter je izgubil na jakosti. Vseeno sva se preoblekla ter, verjetno bolj po sreči kot ne, celo ujela nekaj refulov, ki so zadostovali za nekajsekundno enozančno glisiranje. Potem sva, čakajoč na boljše vetrovne pogoje, v bornem zaklonu pred vetrom in dežjem, tiho opazovala vzvalovano morje. V nekem trenutku, po še posebej dolgem valu, sta se najina pogleda srečala in takrat se mi je, neuspešni surfariji navkljub, dokončno potrdil v ozadju čuječ občutek uspešnosti najinega nedeljskega izleta. Paradoksalno, a ne?

About these ads