Umag, 16.5.

V počastitev objave št. 99 najprej kratka štorija o jutranji kolesarski poti v službo, ki se je pripetila prejšnji ponedeljek, ko je pršilo ravno dovolj moteče, da sem moral odpreti dežnik. Vožnja je potekala v najlepšem redu, dokler na semaforju tik pred prehodom za pešce, zelene luči ni nenadoma zamenjala oranžna. V izogib možnemu naletu v nič hudega slutečo gručo kmalu prečkajočih pešcev sem nagonsko stisnil zavoro. Ta je zablokirala, spodneslo je sprednje kolo in nadvse kvalitetno sem se zložil sredi ceste, pospremljen z vzdihi okoliških opazovalcev. Meni osebno nič kaj nepoznanega oz. nedoživetega. Zgodovina mojih kolesarskih prigod bi namreč lahko zapolnila tanjšo knjižico z zabavno vsebino primerno za lahkotno poletno branje. To bi bil padec kot že nešteto padcev poprej, če le ne bi tokrat z rebri uletel direkt na balanco. Au. Boli.

Sedaj na hitro previjmo na četrtek. Letošnji veter se je izgleda odločil, da bo v podporo recesijskim razmeram pihnil le enkrat mesečno in na ta način pripomogel k blaženju posledic zategovanja pasu med navadnim delovnim ljudstvom. Manj piha, manjkrat se peljemo na morje, manj goriva porabimo, manj smo zapufani. Ko že pihne pa, kot da bi želel nadoknaditi celomesečno odsotnost, pihne preveč. Vijolično obarvani Kamenjak torej odpade. V Umagu ob pol osmih zjutraj morje rahlo valovi, na obzorju se vidijo pene, drevesno listje pa se komaj kaj premika. Parkiram med drevesi pri gostilni in se, zleknjen v prtljažniku s pogledom na morje, izklopim.

Ležerno meditirajoč opazujem lovljenje lastovic, odvijajoč se tik nad tlemi. Ob tem mi iz spomina na dan privre ena izmed Obeliksovih izjav, ki je pri prebiranju znamenitega stripa, ne vem zakaj, ostala tam trdno zasidrana: ‘Nisko lete. Biće kiše.’ / ‘Nizko letajo. Deževalo bo.’  Kar potem tudi je. Ponovni vklop se zgodi okoli poldneva, ko začnejo prihajati ostali in mi skazijo idiličen pogled z mojega privatnega apartmaja. Sčasoma se tudi veter okrepi dovolj in lotim se sestavljanja opreme.

Prva na vodi sta bila Ribnikarja: levo ta star, desno ta mlad.

Uvod v začetku bo zdajci dobil smisel. Po jamborju poskušam nategnit jadro: au, špik v rebra. Dvignem opremo s tal: au, špik v rebra. Nehoteno poskakujem čez čop: au, au, špik pod rebri, špik v rebra. Levo uzdni vodni štart: au, špik v rebra. Desno uzdni je za čuda neboleč. Junaško stiskam zobe in poskušam čim več iztisniti iz malodane šolskih sideshore float&ride pogojev. Res škoda, da me veter v tistih nekaj poskusih ujetja vala praviloma pusti na cedilu. Poleg tega so tudi valovi zaradi visoke plime bolj bulasti kot lomeči. Vsemu navkljub se domov odpravim nenavadno pomirjen. Morda zato, ker je bilo po dolgem mesecu dni zopet lepo stopiti na desko. Pa čeprav le za kratek čas. In to v poletni 3/2 obleki v kateri mi ni bilo prav nič hladno.

Umag, 12.4.

Sprva sem se nameraval ravnati po napovedi in se pripeljati v Umag okoli poldneva vendar so me meritve Piranske boje delale rahlo živčnega zato sem odrinil že dve uri prej. Razmere v Umagu, glede na prebrano, niso bile materializirane. V pričakovanju okrepitve sem vseeno sestavil 5’7.

Med opazovanjem morja z daljnogledom sem nepričakovano zagledal nekaj temnega, ki je občasno pokukalo na površje in se premikalo v nasprotni smeri rahlo valujočega morja.

Po nekaj obetavnih močnejših obdobjih sem zlezel še v neopren, s samim vstopom v vodo pa še malo počakal. Sčasoma je le potegnilo dovolj in tudi kakšen val se je dalo prav lepo odpeljati. Veter se je ves čas blago krepil ter celo dosegel jakost primerno za manjšo opremo. Odglisiral sem na obalo in ekspresno sestavil še 4’7. Žal pa je ta jakost trajala le slabe tri špure nakar je popustilo. Preostanek popoldneva je nihalo na meji za večja jadra. Nisem si želel pokvariti pridobljenega prijetnega občutka zato sem raje ostal na suhem kar mi na s soncem obsijani obali niti ni bilo pretežko.

Dragan je floatal in rajdal (zgoraj), Bojč (spodaj) pa brusil robove svoje deščice.

Savudrija, 7.4.

Mesec dni brez morja na moje splošno počutje ne deluje ravno vzpodbudno. Z nekaj izjemami, kot je bil prvi pomladni dan, katerega prihod sem počastil z vrčkom temnega piva na s soncem obsijanem vrtu mojega ljubega lokala, je minuli mesec počasi mineval v hladnem oblačnem vzdušju, zabeljenim z dežjem in snegom. Napovedana nedeljska burja mi je vsaj malo povrnila upanje na prijetnejše čase. Z iz zimskega spanja prebujenim Kunčijem sva jo na mojo pobudo mahnila v Lignano, kjer pa se razmere niso izkazale po predvidevanjih.

V Lignanu so najbolj zagnani pluli sem ter tja.

Glede na slabšo napoved za preostanek dneva sem predlagal premik v Savudrijo. Sam bi sicer verjetno počakal na morebitno izboljšanje vendar nekako nisem želel postati glavni krivec za to, da bi se letošnja Kunčijeva sezona začela z nategom. V Savudriji so od mojega zadnjega obiska le uspeli zaključiti s kanalizacijskimi opravili. Z manjšimi spremembami, kot so npr. betonske stopnice za lažje povzpetje na valobran, je zopet vse po starem. Na najino presenečenje sta bili na parkirišču parkirani le dve vozili z znamenji transporta surferske robe, kar se je potrdilo tudi na vodi ob pogledu na nič več kot – dve jadri.

Na hitro sva sestavila 4’2 in 5’0 ter v tipičnih Savudrijskih pogojih z veliko žlico pohrustala slastni obrok prve spomladanske sončne burje.

Kunči med razkazovanjem šarmantno vijoličnega dna svoje deske (zgoraj) in avtor bloga med lovljenjem izmikajočega se morskega grička (spodaj).

Na poti domov sva izvedela, da je močnejši veter potegnil tudi v Lignanu. Nič hudega za to.

Lignano, 2.3.

Ko sem zapeljal na pot in prižgal avtoradio, me je pozdravila Olivija in mi zapela Kadar sva sama. Najbrž mi je hotela posredno povedati, naj se ne nadejam preveč morebitne naključne družbe. Njeno namigovanje se je potem tudi uresničilo; v Pineti ni bilo nikogar. Zaradi nekakšnih, meni nevidnih in neopaznih del, je bil s platoja in bližnjega vstopnega mesta onemogočen dostop do plaže. Na srečo sem na prvem zgornjem vhodu naletel na odklenjena vrata. Potem, ko sem sestavil in se preoblekel se je veter začel krepiti. S 4’7 sem počasi preplul pene, zaglisiral, nakar je šlo samo še na bolje. Ob ravno prav močnem vetru za moje jadro so se kmalu pričeli valiti tudi valovi, ki so se zaradi oseke lomili že na zunanjih peščenih plitivinah. In naneslo je, da so to počeli samo zame in nikogar drugega. Pa tako lepo bi si bilo deliti takšno dopoldne še s kom. S komerkoli. Najbrž bi se razveselil tudi kakšnega kajterja. Po slabi uri in pol se je veter umiril in me odpremil na obalo dva odseka nižje od koder sem startal. Morda me je s pešačenjem po plaži navzgor poskušal spraviti nazaj v resničnost. Ni mu uspelo. Se zgodi, kadar sva sama.

Ližnjan, 17.2.

Sončne burje pri osmih stopinjah celzija nisem kanil spustiti mimo na da bi se pofočkal pri njej. Četudi le s petsedem. Malo nedeljske rekreacije ne škodi. Za vsak slučaj sem s seboj peljal tudi malo desko in 4’7. Manjšega menda ne bom rabil. Ko sem se potem bližal koncu istrske avtoceste, sem začel zaskrbljeno opazovati v vetru nihajoče veje grmov in dreves. Seveda se je na opustelem spotu izkazalo, da bi lahko brez pretiranega razmišljanja sestavil 4’2. Če bi ga imel, kajpada. Tako neumno je biti pameten in kako preklemansko težko je ob tem v avto vreči še eno jadro, lok in jambor. Saj je šlo tudi s 4’7 a bolj kot ne ves čas na polno in tudi malo črez.

Čas je mineval med osamljenim drgnjenjem, s soncem, ki mi je svetilo in se od vodne gladine bleščalo naravnost v moj bradati ksiht. V uri in pol sem uspel ujeti eno samo omembe vredno bulo po kateri sem se v frontside lahko spustil trikrat. Povsem v redu; ena bula je še vedno več  kot nobena. Po deseti uri je veter začel cukati in mi s tem ponudil dober razlog za zaključek seanse. S tem sem prazno morje prepustil v uporabo preostalim trem obiskovalcem.

Jugo je na obalo naplavil kupe smeti. Vmes sem našel tudi pričujočo ribiško zastavico in jo nemudoma zapičil v zemljo. Zatem je opustela okolica delovala veliko prijetneje.

Savudrija, 25.1.

Sprva sem se spogledoval že s četrtkom a se je nato s soncem nališpani petek sam od sebe ponudil kot veliko boljša izbira. Pričakovano sonce je začelo kukati izza oblakov šele tik pred Savudrijo. Tamkajšni plato se je za potrebe prenovitve kanalizacije spremenil v pravo delovišče. Te so se na jezo domačinov lotili tipično balkansko; dela se namreč izvajajo s polžjo hitrostjo. Naj mi polži te primerjave ne zamerijo. Ob desetih temperature kljub soncu niso bile nič kaj prijetne zato se mi ni mudilo prav nikamor. V eni uri je veter delno popustil in postalo je topleje. Pogled na vodo je predlagal 4’2 ter za rezervo še 4’7.

Že takoj v prvi špuri ven sem naletel na ponovno okrepljeni veter; 4’2 se je izkazal kot prevelika izbira a se je nekako vseeno dalo vozit. No, vsaj do tistega trenutka, ko je dvignilo še za odmerek več. Malo odmora ne škodi sem si rekel. Tako sem razstavil 4’7 in vkup dal 3’7 s katerim sem potem oddelal ves drugi polčas. S seanso sem zaključil okoli pol dveh, ko se je sonce začelo skrivati za jadro in me je pričelo hladiti v ročne prste. Na pomolu sem potem nepričakovano naletel na, poleg garaških gradbincev, edini nedomači osebi tisti dan tam; nasmejani starejši štajerski par, ki me je pozdravil s prešernimi besedami: Kak vas je bilo lepo gledati! Kaj vas nič ne zebe? Na kar sem jima odgovoril: Neee! Čisto nič. Saj je sončno. Je kot bi bila pomlad.

Krk, 20.1.

Imate radi sneg? Da? Lepo. Potem imate najbrže še raje veliko snega. Še lepše. Za vas. Zame ne. Upam, da ste do sedaj dobili dovoljšni odmerek in bo sedaj nekaj časa mir pred njim. Nedeljski jugo v Kvarnerju je prispel kot naročen za pobeg iz umazano belega mestnega okolja. Večinoma turobno deževna in meglena vožnja je ob zaključku reške obvoznice postala prijetnejša. V sicer oblačnem vremenu se je v daljini razločno bohotil svetleči se Rab. S Sašotom sva si vzela čas in se najprvo ustavila v krški otoški prestolnici. Kot mulec in kasneje najstnik sem v tamkajšnjem avtokampu Ježevac preživel več kot ducat poletij. Iz tistih časov so mi v spominu ostali tudi veliki, jugo spremljajoči valovi, ki so se ob čelnih naletih v pomol razblinjali visoko v zraku. Prvi obisk po tako dolgem času je bil seveda prevet z dobršnjo mero nostalgije. Ob samem prihodu se nama veter ni zdel dovolj močan, zato pa sva z užitkom pasla oči na prihajajočih valovih. Upajoč in zaupajoč napovedi sva se odpeljala še v Punat na ogled.

Tam je veter sicer deloval močneje, a na najinih obrazih se je nezmotljivo bralo, da bi se namesto po tamkajšnjem razbitku veliko raje vozila med prej ogledanimi valovi zato sva se odpravila nazaj. Žal se je med sestavljanjem opreme vreme poslabšalo. Začelo je deževati in tudi veter je izgubil na jakosti. Vseeno sva se preoblekla ter, verjetno bolj po sreči kot ne, celo ujela nekaj refulov, ki so zadostovali za nekajsekundno enozančno glisiranje. Potem sva, čakajoč na boljše vetrovne pogoje, v bornem zaklonu pred vetrom in dežjem, tiho opazovala vzvalovano morje. V nekem trenutku, po še posebej dolgem valu, sta se najina pogleda srečala in takrat se mi je, neuspešni surfariji navkljub, dokončno potrdil v ozadju čuječ občutek uspešnosti najinega nedeljskega izleta. Paradoksalno, a ne?

PWA Paros – spominki

Prosili so me, da odstranim plakate s katerimi so bile okrašene stene moje prejšnje pisarne. Med njimi so bili tudi spodnji trije. V domači garderobni omari se lahko med majicami najdeta dve s katerima sem obeležil prisotnost na pričujočih dogodkih leta 1997 in 1999. Imel sem tudi eno iz leta 1995, ko se je združenje imenovalo še PBA (Professional Boardsailors Association) a se je po 15 letih skrbne rabe izmučena in izžeta zasluženo upokojila.

Punat, 26.12.

Odpravil sem se z namenom, da bi za zaključek leta iztisnil še kakšno uro drgnjenja z veliko opremo. Na obali je sicer nekaj pihljalo, vendar ne dovolj, zunaj, v sredini zaliva, pa se je veter veselo poigraval z ovčkami zato sem upajoč na okrepitev kar sestavil. Žal je pri tem tudi ostalo. Po treh urah čakanja sem pospravil in s tem zapečatil  jadralno leto dvadvanajsto.

Umag, 15.12.

Po spremljanju Pipe mastersa do zgodnjih nočno jutranjih ur me je ob šestih zjutraj zbudilo prejeto SMS sporočilo v katerem je pisalo naslednje: A se nama sploh da it? V polzombijskem stanju pogledam jutranji zagon in odgovorim, da se meni gre. Na obali cincam med 4’2 in 4’7 in se na koncu v upanju na napovedano krepitev vetra odločim za manjše. Napačna odločitev. Vedno, ko si v dvomih vzemi večje jadro. Pri jugu še posebej. Ali bi si lahko ta preprosti nasvet že enkrat za vselej zapomnil in ga potem tudi udejanil? Z njim se sicer dokaj uspešno vozim slabe pol ure dokler veter ne oslabi na ravnotežje lovilno jakost. Po vztrajnem guncajočem izgubljanju višine sem si zaželel trdih tal pod nogami. Dotaknil sem se jih na eni izmed spodnjih plaž do katere sem kajpada prišel v žabjem slogu. Seveda se je veter kmalu potem, ko sem prikorakal do avta pričel krepiti. Kljub želji po nadaljevanju je desetminutno plavanje v hladni vodi pustilo posledice in kar naenkrat se mi je misel o suhih oblačilih zdela neprimerno mikavnejša. Tako sem surfarijo končal veliko prekmalu, premraženo sedeč v avtu, sanjajoč vročo govejo juho.

Tisto zgoraj desno v zraku ni zmazek, temveč galeb. Tisto spodaj, na sredini v zraku, ni galeb.