Skip to content

Ciklonska burja, 2.9.

03/09/2014

Iz turobne deževne Savudrije sva se s Kunčijem po kratkem posvetu z domačo bazno postajo odpeljala naprej v Ližnjanski dež. Tam sicer prav tako nisva vozila nič, lahko pa bi jo odnesla še za odtenek slabše. V Ližnjan sva namreč prispela, ko se je veter že poslavljal in nama na najino srečo v zadnjem trenutku preprečil vstop v vodo. S tem nama je bilo prizanešeno kasnejše zmrzovanje v mokrih oblačilih na obali. Po dveh urah čakanja sva na hitro pospravila stvari in se po blatni avtomobilski drsalnici odpeljala proti domu. Bilo nama je celo tako zoprno, da sva to storila še vedno oblečena v neopren in se veliko raje preoblekla na asfaltu prve bencinske črpalke.

Res čudno vreme zadnje čase; na zadnjih mojih domačih surfarijah bi se na jugu moral mazati s kremo za sončenje, ob burji pa se skrivati pod dežnikom odet v dežni plašč.

2014_09_02_liznjan

Umag, 13.8.

15/08/2014

Surfanje v samem vrhuncu umaške turistične sezone je postreglo z nepregledno količino pločevine in zmernim številom morja željne dopustniške raje s presenetljivo malo vanjo infiltriranih vetrovnih entuziastov med katerimi se je znašel en sam samcat kajter.

2014_08_13_umag_1

Privajanje na domače razmere me je v prvem delu s povsem spodobno vzvalovano vodno površino pripravilo na grozovito razbito morje v drugem in me na ta način iz dopustniške zasanjanosti neusmiljeno postavilo na trdna tla.

Morda bi pogoje v drugem delu še najbolje opisala Gregatova slikovita primerjava, izjavljena v trenutku vrnitve na obalo: Vseeno bolje kot kamen v glavo.

2014_08_13_umag_2

Prasonisi 2014, 1. del

11/08/2014

Pet ali šest? Šest ali pet? Pet ali šest tednov dopusta? To je bila dilema, ki se mi je neprestano motala po glavi več kot dober mesec pred dnevom D (D kot dopust; najbržde povsem nepotrebna razlaga, vendar vključena za vsak primer, da slučajno kdo tega dne ne bi pomotoma enačil z npr. ekvivalentom iz II. svetovne vojne ali spevnimi dolenjskimi rokerji). Sama lokacija mi tudi letos nekako ni povzročala pretiranih preglavic. Rodos je za moje skromne želje in potrebe brez konkurence. Plac ti pač zleze pod kožo in zanj do sedaj še nisem našel primerne alternative.

Nekega junijskega opoldneva, ko se je očitno vesoljna konstelacija postavila v ravno pravo pozicijo in so temu primerno na šihtu ponovno zapadli v odkrivanje že davno odkritih neskončnih kombinacij mešanja mlačne vode sem se nenadoma zalotil med skrivnim nabavljanjem trajektnih vozovnic, ki me bodo od obstoječega telesnega stanja odstranile za čim daljše obdobje.

2014_prasonisi_01_elaionas

Če izvzamem noč na trajektu, sem prvo noč na grškem ozemlju preživel v vasici Elaionas, v sredini južnega dela Korintskega zaliva.

Letošnje trajektne povezave bi bile za marsikaterega prava izguba časa; tri dni in pol, potrebnih za pot v vsako smer, v teh hiperdestruktivnih časih, ko je vsaka minuta navidezno svobodnega življenja nadvse dragocena, hočeš nočeš ne ustreza veliki večini dopustnikom. Meni na srečo to do sedaj ni predstavljalo pretiranih težav. Ta čas običajno porabim za prebiranje knjig, ki se čez leto pri meni praviloma znajdejo pri samem vrhu zanemarjenih dejavnosti. V tem vmesnem času tudi dodobra izklopim resnični svet in se prilagodim njegovi veliko prijetnejši pravljični alternativi. Povrhu pa se vsako drugo leto pot še dodatno navidezno skrajša zahvaljujoč svetovnim in evropskim prvenstvom v nogometu, ki se rade volje zgodijo ravno v tistem času.

Ližnjan, 15.6.

16/06/2014

Obetala se mi je že skorajda na dan točna ponovitev lanskoletnega scenarija, ko sem zadnjič pred odhodom na dopust stal na deski sredi maja v Umagu. Nedeljska burja je to spremenila in poskrbela za manjšo mišično predpripravo na ekstremne psihofizične napore, ki jih od mene zahteva vsakoletni dolg do mojega delodajalca. Šest tednov zbujanj v nebesno modra jutra s soncem direkt v oči, jutranjih irskih kav brez kave, piva, pašte, retsine, paradižnikovih solat in občasnih izletov na razburkano morje pač ni mačji kašelj.

2014_06_15_liznjan_1

Pot na morje je potekala v neprestanem mikrouravnavanju glasnosti muzike z mojega radia z glasnostjo čvekanja mojih dveh sopotnikov. Njuna debata je bila ravno dovolj zanimiva, da sem tu in tam namesto na cesto preusmeril pozornost nanjo. Kot za vraga se je to zgodilo tudi po plačilu na končni postaji Istrskega ipsilona. Kljub običajni zavedanosti o možni postavitvi radarske zasede, sem brezumno pospešil čez tamkajšnjo omejitev. Na mojo srečo so ne prav dolgo pred mano v hitrostnem prekršku ujeli vetraželjnega kolega, s katerim so se ubadali toliko časa, da se je kasneje marsikateri surfaški neučakanec izognil ujetju. Kasneje je okoli krožila govorica, da je poleg finančne kazni fasal tudi enoletno prepoved vožnje po hrvaških cestah. Šment! No, kdorkoli si že bil; naslednjič greš lahko z mano. Poleg vožnje ti pripada tudi par hladnih piv. Velikih kajpada.

2014_06_15_liznjan_2

Žusterna, 11.6.

12/06/2014

Na Primorskem sem se tokrat znašel službeno, kjer smo z ekipo Firbcologov obiskali tudi Windsurfpoint.si šolo jadranja na deski. Vetra je bilo praktično le za vzorec z močnejšo zaplato tu in tam, kjer je bilo komaj dovolj močno za ogromno formulaško plahto, kar pa ni oviralo naših kolegov kajterjev, da se z race opremo ne bi podili sem ter tja po zalivu.

2014_06_11_zusterna_1

2014_06_11_zusterna_2

Umag, 18.5.

18/05/2014

Po pravici povedano nisem poleg kratkotrajnega postopanja po obali v oblačnem vremenu in morebitnega naključnega drgnjenja s petsedem pričakoval ničesar drugega.

2014_05_18_umag_1a

Povsem nepričakovano pa sem doživel s soncem obsijano popoldansko druženje s po morski gladini kotalečimi se ovčicami okoli katerih sem vijugal in poskakoval kot prešerno razpoložen pastirček s svojo najljubšo štirisedem enot veliko pastirsko palico.

2014_05_18_umag_2a

Umag, 11.5.

12/05/2014

2014_05_11_umag_1

Kakor se je krepil veter in prihajala plima, tako so se manjšali valovi dokler vse skupaj ni postal en sam neprijeten čop. Sicer pa, le čemu bi se človek pritoževal; vsaj pihalo je po dolgem času. Povrhu pa je bilo celo tako toplo, da smo se nekateri po morju podili že v poletnih kratkorokavno dolgohlačnih oblekah.

2014_05_11_umag_2

Savudrija, 3.5.

05/05/2014

April je šel mimo brez enega samega izleta na morje in ni veliko manjkalo, da se ne bi enako pripetilo tudi s prvomajskimi prazniki. Posedanje pred računalnikom na katerega ekranu sta se izmenjevala za praznike ponovno obujeni World of Warcaft in prenosi dvobojev s svetovnega prvenstva v snookerju mi je že začelo pošteno presedati. Tako me je v nekem trenutku, po nevemvečkaterem ošvrku podatkov s piranske boje in neprepričljivi napovedi navkljub, premamila želja po zaužitju osvežujočega morskega zraka. Zmočil se sicer nisem, sem pa v čakanju na morebitno dovoljšnjo okrepitev vetra sestavil opremo, kar je v bistvu še najbližje surfariji kar sem prišel v zadnjih štiridesetih dneh.

2014_05_03_savudirja

Maloštevilni prisotni smo na zid naslanjajoč navijali za samotnega večernega lovilca refulov.

Po večernem pregledu modelov sva, z namenom odhoda v Ližnjan, z bratom v avto stlačila še njegovo opremo, nakar sva jo naslednji dan le še pobrala ven in se raje odpravila v Izolo pomagat staršem predramit jadrnico iz podaljšanega zimskega spanja. Ko se je kasneje sprva oblačen dan pretvoril v prelestno sončnega in je za povrhu potegnil še maestral, ni minilo prav dosti dokler se bratu ni zahotelo malček jadranja. V idealnem vetru smo v družinskem vzdušju odorcali do piranske boje in se nato s špinakerjem še pravočasno z vetrom vrnili nazaj.

2014_05_04_piran_boja

Za spremembo sem jo tokrat obiskal in pozdravil še osebno.

Umag, 23.3.

24/03/2014

Posebno opozorilo lokalne uprave za nenavadne vremenske pojave: v močnejših vetrovnih obdobjih lahko z neba priletijo znani leteči predmeti… in osebe.

2014_03_23_umag_1

Čeravno dokaj lesen in delno raztegnjen sem bolj ali manj uspešno ulovil celo nekaj valov.

2014_03_23_umag_2

(Foto: Kunči)

Ližnjan, 8. in 9.3.

10/03/2014

Nekako je naneslo, da sem v petek zvečer ostal brez običajnih sopotnikov, kar se je naslednje jutro izkazalo kot še zdaleč ne tako napak. Jutranji zagon je namreč nedeljske svetle odtenke čez noč spremenil v temnejše. Po oprtanju na predvečer pripravljenih obveznih potrebščin sem dodatno pod pazduho stisnil še kitaro in se odpravil na pot sončnemu vikendu naproti. Do popolnosti mi je manjkala le še zlatorumena pijača starih bogov. Prvi poskus nje pridobitve na Ravbarkomandi se je zaradi prezgodnje ure izkazal kot neuspešen.

2014_03_08_liznjan_1

Brez kančka hrvaške gotovine v žepu me je počasi že začelo skrbeti, ko je mojo pozornost pritegnil vabeči prometni znak za bližnje obcestno počivališče. Moje blond možgane je v trenutku prestrelila misel: Hej, pa saj tu najbrž lahko dobim tistole v zameno za bremenitveni zapis na čipu moje kreditne kartice! Tako sem iz Bačve Južne odkorakal s šestimi pločevinkami Veltinsa v, za tako uro, nenavadnem razpoloženju, ki je že mejilo na neke vrste mini evforijo.

2014_03_08_liznjan_2

Brez najmanjšega dvoma lahko mirne vesti zatrdim naslednje; vsako slano drgnjenje se dokončno osmisli šele, ko po grlu steče težko prislužen hladen pir.

2014_03_08_liznjan_3

Večerna idila v zalivu Kuje.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.